(INTERVJU) Žiga Lipušček: Vsi sanjamo, a najbolje je delati vsak dan

Nemalo ljubiteljev nogometa bi Žigi Lipuščku privoščilo, da bi nekoč zaigral v italijanski serie A in uresničil svoje sanje. Ali pa da bi s svojim klubom RFS jeseni igral v Evropi. Primorski branilec, ki je pred dnevi dopolnil 25 let, je eden redkih nogometašev, ki nikdar niso igrali za člansko ekipo Maribora, a so bili v Ljudskem vrtu deležni aplavza. Preden je postal latvijski pokalni in državni prvak, je nogometaš iz Dolenje Trebuše doživel marsikaj hudega. Med Mariborčani je še živ spomin na 2. avgust 2016. Dan, ko viole praznujejo ustanovitev navijaške skupine, je tudi eden najtemnejših v zgodovini kluba. Ob vračanju s treninga v Rogozi sta v prometni nesreči na Tržaški cesti umrla dva mlada člana vijoličastih, še eden je bil huje poškodovan, takrat 19-letni Lipušček pa je utrpel lahke poškodbe. V spomin na preminulega prijatelja na hrbtu nosi številko 43.

Po štirih letih v mestu ob Dravi, kamor je prišel v drugem letniku srednje šole, se je poleti 2017 vrnil v Gorico in hitro dobil pomembno vlogo v ekipi. Po zanj zelo solidni sezoni, ko je nosil kapetanski trak štirikratnih državnih prvakov ter v prvi ligi na 29 tekmah dosegel pet golov, so vrtnice izpadle iz elite. Po polovici sezone v drugi ligi je sledila selitev v tujino. Latvija na prvi pogled ni nogometna dežela, a nam Lipušček našteje nekaj odmevnih prestopov v močne evropske lige iz latvijskega prvenstva. "Reprezentanca Latvije pa je res slaba," se zasmeji dvometraš, ko ga spomnimo na rezultate izbrane vrste, ki jo je leta 2019 vodil Slaviša Stojanović. V Slovenijo se je z Baltika vrnil v začetku novembra, danes pa bo v Rigi opravil prvi letošnji trening s soigralci.

Kaj ste počeli v Sloveniji?

"Najprej sem šel v Mursko Soboto na pregled k zdravniku, povedal mi je, da poškodba kolena ni huda in da bomo težave rešili s terapijami. Nato sem šel domov, kjer me ni bilo celo leto. Čas v Sloveniji pa sva z dekletom preživela v Mariboru, kjer se počutiva domače. Redno sem treniral in se pripravljal na povratek v klub. V Mariboru je kar nekaj možnosti za dober trening."

V sezoni 2013/14 ste prišli v Maribor kot mladoletnik. Kakšni so bili vaši prvi vtisi o mestu in klubu?

"Počutil sem se, kot da sem prišel v Real Madrid. Že takrat je Maribor pomenil veliko, star sem bil 16 let, in ko ti nekdo predstavi zgodbo, takrat ni dileme. Niti pomislil nisem, da bi ponudbo Maribora zavrnil. Potem vemo, kako je bilo. S celotno izkušnjo sem zadovoljen, čeprav mi je seveda žal, da zgodba ni bila uspešnejša. Mi pa ni žal, da sem bil v Mariboru."

Bi se kdaj vrnili v Ljudski vrt?

"Morda. Ni treba razlagati, kaj pomeni Maribor."

Tu ste postavili dobre temelje. Ko so pri vijoličastih ukinili B-ekipo, ste pri Gorici hitro dobili pomembno mesto v moštvu.

"Prvo leto sem bil takoj zraven, hitro sem začel igrati. Za dva meseca je vse skupaj prekinila mononukleoza. Drugo leto pri Gorici mi je šlo res super, smo pa na koncu žal izpadli. Spomnim se, da smo tisto sezono začeli presenetljivo dobro, imeli smo zelo mlado ekipo. Izkušenim igralcem, nosilcem niso podaljšali pogodbe. Po dobrem začetku smo nato imeli nekaj slabših rezultatov ob koncu prvega dela, takrat so odpustili trenerja Mirana Srebrniča in vse je šlo samo še navzdol. On je perfekten trener za Gorico. Tudi v tej sezoni lahko vidimo, kaj zna narediti, čeprav poleti sploh ni imel ekipe."

Gorica je bila za vas dvakrat odskočna deska. Ob odhodu v Maribor in ob odhodu v tujino. Vam je hudo, ko vidite, kakšne težave ima klub, ki je v preteklosti ustvaril številne slovenske reprezentante?

"Spremljam Gorico in tudi slovensko prvo ligo. Zelo podrobno. Ne glede na vse, kar se je pri Gorici dogajalo, mi je bilo tam lepo, dobro sem se počutil. Tudi težki trenutki so del športa. Je pa res škoda za slovenski nogomet, da nima močne Gorice z močnim mladinskim pogonom. Se pa ve, da če nimaš financ, boš težko zelo uspešen."

Zakaj ste se odločili za odhod v tujino?

"Že po polovici sezone 2018/19, ko je šlo dobro tako meni kot Gorici, sem imel ponudbe. Takrat sem mislil, da bom odšel, a se to ni zgodilo. Ko smo izpadli, je bilo v poletnem premoru ponudb manj, treba bi bilo plačati tudi odškodnino, česar takrat nihče ni bil pripravljen. Po polovici sezone v drugi ligi je ob drugih prišla ponudba RFS iz Rige. Prevladala je želja po odhodu v tujino. Očitno sem se odločil prav."

Je bilo privajanje na novo okolje in državo ter drugačen tekmovalni sistem zahtevno?

"Prvi mesec sem bil v Rigi sam, nato se mi je pridružilo dekle. Ni mi bilo zelo težko. Zelo so mi pomagali, prijazni so bili, v ekipi pa je bilo še pet Balkancev, ki so bili zelo odprti. Kmalu sem se navadil na mesto in na življenje tam. Je pa kmalu po mojem odhodu na sever prišel koronavirus in smo bili zaprti za dober mesec. Takrat je bilo mučno."

Bili ste v načrtih trenerja Valdasa Dambrauskasa, ki je zdaj pri Hajduku, bil pa je tudi pri Ludogorcu. RFS je pol leta pred vašim prihodom v prvem krogu kvalifikacij za evropsko ligo v Ljubljani proti Olimpiji najprej zmagal s 3:2, nato pa doma izgubil z 0:2.

"Za RFS sem se odločil predvsem zaradi Valdasa Dambrauskasa, ki si me je želel v klubu. Tako so mi dejali. Sem pa z njim treniral le kakšne tri tedne, saj je nato šel v hrvaško Gorico. Takrat sem bil za kratek čas v skrbeh, a takoj sem začel redno igrati in vse je bilo, kot sem želel."

V obeh sezonah ste bili med najboljšimi igralci lige, v postavi sezone, ob tem pa ste kot branilec dosegli še zavidljivo število golov. V 53 nastopih ste mrežo nasprotnika zatresli enajstkrat.

"V zadnji sezoni sem bil tretji strelec ekipe. Če bi zadel še vse, kar sem zgrešil, haha ... Prejšnjo sezono smo začeli slabo, v ekipi smo imeli koronavirus. Nato smo napredovali, a zmagovali z le golom razlike. Res sem pogosto ob prekinitvah prihajal do priložnosti, ne šalim se, ko rečem, da sem jih veliko tudi zgrešil. Na srečo se je vse dobro izteklo in postali smo prvaki. Smo ekipa, ki si ustvari res veliko priložnosti. Hvala bogu za moje gole. Tri sem dosegel z nogo, ostale z glavo. To ni moja prvotna naloga, a bi lagal, če bi rekel, da ni pritiska tudi pri doseganju golov. Če imamo deset kotov na tekmi, moram zaradi višine doseči kak gol, ker sicer sprašujejo, zakaj ga ni. Če so dobri predložki, je moja krivda, da ne zadenem."

V Rigi na vas resno računajo. Pogodbo ste podaljšali do poletja 2024.

"Nekaj časa smo se pogajali, nato smo se dogovorili tako, da je v redu tudi meni. Veliko mi pomeni, da sem k naslovu prvaka prispeval velik delež. Prvič v življenju sem nekaj osvojil, če odmislim naslov v tretji ligi z B-ekipo Maribora. Lepo je biti državni prvak. Že v prejšnji sezoni smo bili blizu. Naš cilj je bil naslov, najtežje je, ko si postaviš takšen cilj. Ne glede na kvaliteto prvenstva, ki je sicer višja, kot bi kdo pričakoval, ni lahko biti najboljši. Zame ima ta naslov težo."

Kam bi RFS meril v Sloveniji? Kot prvakom se vam poleti obeta lažja pot v Evropi.

"Nehvaležno je tako primerjati ekipe in prvenstva. Vem, da smo na zelo visokem nivoju, kar smo dokazali tudi v Evropi. V kvalifikacijah za konferenčno ligo smo izločili Klaksvik s Ferskih otokov in madžarski Puskas, v tretjem krogu pa smo po remiju na prvi tekmi na drugi z 0:1 izgubili proti belgijskemu Gentu. Letos bo zagotovo cilj, da se uvrstimo v konferenčno ligo. Evropa je specifična. Lani sem jo prvič bolj resno izkusil. Leto prej smo na prvi tekmi z golom iz enajstmetrovke izgubili proti Partizanu, čeprav smo igrali zelo dobro. Poleti smo po žrebu rekli, da bo šlo preko ekipe s Ferskih otokov brez težav, pa nas je v prvi tekmi premagala, napredovali smo po podaljških. Puskas smo premagali s 5:0 v dveh tekmah. Gent je bil boljši, a smo lahko tekmovali z njimi."

Bili ste mladi reprezentant. Ste v Latviji na radarju selektorja članske reprezentance?

"Mislim, da ne. Zavedam se, da je skoraj nemogoče, da me vpokličejo iz te lige, razen če bi dosegli kakšen uspeh v Evropi. Za reprezentanco bi potreboval prestop v boljšo ligo."

Vam ustreza sezona, ki traja od pomladi do jeseni?

"Mi. Liga pač je takšna. Bi šel na morje poleti, če bi lahko, a grem pač pozimi. Je pa ta premor pozimi resnično dolg. Dva meseca sem doma, med zadnjim in prvim krogom mine skoraj pet mesecev. Zdaj že res pogrešam nogomet, pa imamo do prvega kroga dobra dva meseca priprav."

Kakšno je življenje v Latviji? Se boste naučili tudi tamkajšnjega jezika?

"O državi težko povem veliko, saj sem večino časa v Rigi. Glavno mesto je super. Morda imam nekaj težav z njihovo zimo, poletja so takšna, da si težko želim kaj boljšega, zima pa traja dlje kot pri nas. Ne počutim se, da bi bil res daleč od doma. Razumem in govorim polomljeno ruščino, ker jo tukaj veliko uporabljajo. Če nisi Latvijec, se njihovega jezika ne moreš naučiti, haha. Znam le hvala in prosim. Ruščina pa je podobna slovenščini, naučil sem se cirilico in mi kar gre. Preko zooma sem se prijavil na tečaj v Sloveniji."

Ste bili v teh dveh mesecih kaj v Ljudskem vrtu? Ste še v stikih s kom iz kluba?

"Ne. Ko sem bil pri Mariboru, sem bil na članskih treningih le nekajkrat, zato stikov nimam. Srečal sem se z Andrejem Kotnikom, s katerim sva igrala pri Gorici."

Ko ste bili član Gorice, so vas mariborski navijači v Ljudskem vrtu pozdravili z aplavzom. Tukajšnja javnost se vas ob nogometni zgodbi spomni tudi kot udeleženca tragične prometne nesreče, v kateri sta preminula vaša soigralca, še eden pa je bil hudo poškodovan. Kako je ta dogodek vplival na vaše življenje?

"Težko razložim. Še vedno se velikokrat spomnim na ta dogodek. Ne gre za to, da bi v teh trenutkih bil zelo žalosten, je pa to del mojega življenja in tega ne gre odmisliti. Hvala bogu je za mano. Spomnim se nesreče, a o tem ne razmišljam. Pa saj niti ne vem, koliko časa je minilo od takrat ... Kdaj se je zgodilo? Pet let je že? Drugi so mi govorili, kako mi bo hudo in kako bom potreboval pomoč. Ja, imel sem tudi pomoč, a bistveno je bilo, da sem živel naprej. Hitro, po nekaj dneh sem se vrnil na treninge."

Je neprijetno, ko vas na to spominjamo mediji ali okolica?

"Pa ne. Je pa bilo takrat, ko se je zgodilo, preveč vsega. O tem dogodku se je govorilo in pisalo povsod, takrat mi je bilo čudno. Meni je bilo težko, ne predstavljam si, kako je šele bilo družinam. Pri poročilih se je vseskozi govorilo o tem. Seveda je bolje, da pogrevanja dogodkov ni veliko."

Kdaj bo čas za naslednji korak v karieri, za prestop v močnejšo ligo?

"O tem sem razmišljal - kaj bom rekel, ko me bo kdo vprašal o cilljih. Vsi sanjamo, kaj bi radi in kaj lahko, a o tem ne razmišljam preveč. Prišel sem do spoznanja, da je najbolje delati vsak dan in se pripravljati na naslednjega. Če bo prišlo do kakšne druge priložnosti, bom o njej razmislil, in če mi bo ustrezala, se bom odločil za spremembo. Želja je igrati v Evropi, znova osvojiti prvenstvo in morda prestopiti v boljši klub. Vse to si seveda želim, a v prvi vrsti treniram, ker imam privilegij, da živim od tega, v čemer uživam. Ko pomislim, kaj vse se mi je zgodilo in kje sem zdaj, sem ponosen in srečen. Bi mi pa bila velika želja zaigrati v serie A, pa tudi serie B bi bila okej, haha."

Vam menedžer pove za vse ponudbe? Kakšna je vaša komunikacija z njim?

"Dolžan mi je povedati za vse ponudbe. Trenutno je teh več, ker smo v prestopnem roku. Menedžerju zaupam. Ko se kaj dogaja, me pokliče in razloži."

Kakšna ponudba bi vas zanimala?

"Če greš v manj nogometna okolja, so verjetno finance zelo pomemben dejavnik. Vedno kompenziraš med različnimi dejavniki. V Slovenijo bi se vrnil tudi za morda malo manj denarja, kot ga dobim sedaj, ker bi bil blizu doma. Lastniki najboljših klubov v Latviji so poslovneži, ki z denarjem nimajo težav. Zdaj, ko so si me želeli obdržati, sem se lahko dobro dogovoril za novo pogodbo. Vedno sem mislil, da je brezveze, ko ti klub predstavi načrte. V glavi sem imel le to, da bom igral, in je to to. Zdaj pa vidim, kako pri nas delajo z igralci tudi, ko niso v prvem planu. Pomembno je, da te klub spoštuje. V Latviji je morda slabša le infrastruktura, se pa mi v tem letu selimo na novi stadion, kar je super."

Skrbite med kariero tudi za življenje po koncu nogometne poti?

"Da, začel sem lani, sodelujem z Alešem Mejačem, ki lepo razloži, kako bi morali športniki varčevati. To je nujno za nogometaše. Klubi se redko angažirajo, da bi pomagali pri takšnih svetovanjih. V Belgiji imajo dober sistem, kjer gre del plače v varčevanje."