(KOMENTAR) Nič več frajerčki

Marko Kovačevič Marko Kovačevič
20.11.2020 10:37
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Jesen v ligi narodov je slovenski nogometni reprezentanci prinesla kar nekaj veselja. Po izgubljenem desetletju, (pre)dolgem obdobju brez odmevnega rezultata je vsako prvo mesto dobrodošlo. Tudi tik nad evropskim nogometnim obrobjem. Druščina reprezentanc, ki so se merile z našo v skupini C3, je predaleč od najboljših in zato niti redno nabiranje točk Slovenije ni izstrelilo v višave. Je pa koronaleto potrdilo, da lahko Slovenija ujame dober rezultat.

Brez opombe, da so nasproti stali Grčija, ki je daleč od stare slave, Kosovo in Moldavija, ki slavnih dni sploh še nista doživela, ne bo šlo. A ob podatku, da je Slovenija najbolj nenavadno leto v svoji zgodovini preživela brez enega samega poraza, za povrh pa še skoraj nepredušno zaprla svojo mrežo, ni treba zamahniti z roko. Selektor Matjaž Kek je sestavil disciplinirano in organizirano moštvo, ki se ne boji izzivov.

To je največji kapital pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo v Katarju. Te bodo ponudile dokončen odgovor, ali je trenutna podoba reprezentance zgolj posledica slabih nasprotnikov v ligi narodov ali jasen dokaz o korakih naprej. Bo pa morala Slovenija ob trdni obrambi sestaviti nekaj več v napadu, da prekine desetletni post brez velikega turnirja. Osem doseženih golov, od tega trije z enajstih metrov, ni dosežek, ki bi prestrašil močnejše nasprotnike. Zamisli in rešitve prvega kreativca Josipa Iličića se prepogosto izgubijo, ker jim ne pritegne preostali del moštva. Tudi ko je ob njem Sandi Lovrič, največje igralsko odkritje leta 2020 - dokaz, da lahko kak pogled čez planke poveča izložbo najboljšega, kar premore slovenski nogomet.

Na igrišču je še veliko prostora za napredek, poudarja tudi selektor. A Slovenija je končno dobila ekipo, v kateri je vsak posameznik pripravljen pozabiti na svoje koristi, se podrediti kolektivu in individualne kvalitete uporabiti za skupni cilj, ne pa za navijanje svoje cene ob naslednjem iskanju klubske pogodbe. Slovenski nogometaši niso več videti kot frajerčki, ki v 90 minutah na igrišču vidijo predvsem poligon za razstavo frizur in tetovaž. Brezhibno urejene pričeske zdaj spremljajo tudi iskrice v očeh, žar, lakota po uspehu, požrtvovalnost, boj in disciplina.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta