Čeprav je nogometne korenine pognal v rojstnih Trbovljah, si je Franc Plaznik Blaž pečat nogometnega mojstra ustvaril v Mariboru. Nogometno pot je 21. februarja leta 1921 rojeni Plaznik začel kot vratar pri trboveljskem klubu Amater, se z odličnimi obrambami prebil tudi v mladinsko slovensko reprezentanco, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Maribor in nogometno pot nadaljeval v tedanjem FD Maribor, pozneje FD Polet in od leta 1949 NK Branik, vendar ne kot vratar, ampak kot napadalec. Leta 1949 je prestopil k ljubljanskemu Odredu, ki je takrat igral v drugi zvezni ligi nekdanje skupne države, se leta 1951 vrnil v Branik, v katerem je bil tudi kapetan moštva. Bogato in uspešno nogometno pot je sklenil leta 1959. Plaznik se je v Mariboru tudi poročil, sad ljubezni z Marijo sta bila sinova Božo in Andrej. Ker se od nogometa v tistih letih ni dalo živeti, si je zaposlitev našel v podjetju Primat, v katerem je tudi dočakal pokoj. Umrl je po daljši bolezni v 74. letu starosti, pokopali so ga 27. januarja 1995 na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Njegove poteze so navduševale
Franc Plaznik je bil levokrilni napadalec, mojster preigravanj, zadetke je dosegal kot za šalo, številni med njimi so bili prava poslastica, bil je strah in trepet vratarjev, z odličnimi igrami si je tudi utrl pot v slovensko reprezentanco. Domala ni bilo tekme, v kateri ne bi premagal vratarja. Njegovi soigralci pri Braniku so med drugim bili Ivan Toplak, Brane Elsner, Boris Gabrijan, Jože Čučko, Mile Cekov, Ludvik Železinger, Borut Filipančič, Egon Eferl, Franček Gluk, Vinko Donko in tudi Milan Šober, eden redkih še živečih iz tistega obdobja, ki se Plaznika še dobro spominja. "Bil je med najstarejšimi v ekipi, jaz med najmlajšimi, zato sem vpijal vsako besedo, ki jo je spregovoril o nogometu, in tudi z navdušenjem spremljal njegove poteze na igrišču. Blaž ni bil le sijajen nogometaš, bil je tudi naš vzornik in prijatelj. Na vsaki tekmi se je trudil po najboljših močeh, njegov cilj je bil rešetanje mreže. Zadetke, tudi iz nemogočih položajev, je dosegal kot po tekočem traku, katerega izmed njih tudi po moji podaji, na kar sem še sedaj ponosen." Plaznik je za Branik igral v slovenski ligi, hrvaško-slovenski ligi, conski in drugi zvezni ligi.
Na vsaki tekmi je bil njegov cilj rešetanje mreže
Majico črno-belih iz Ljudskega vrta je nosil na več kot 400 prijateljskih in prvenstvenih tekmah. Po podatkih, ki so na voljo, je dosegel blizu 600 zadetkov, da je imel nos za doseganje zadetkov, pa je dokazal v letu 1954, ko je kar 46-krat zatresel mrežo tekmecev.
Hiter in nepredvidljiv
Lani umrli Vinko Donko je igral za oba mariborska nogometna kluba, Železničar in Branik, in je Franca Plaznika zelo dobro poznal. Na nekaterih tekmah je bil Plaznik njegov nasprotnik in na nekaterih njegov soigralec. "Bolj sem bil vesel, ko sva bila soigralca, saj sem užival ob njegovih golih, ko pa je bil moj nasprotnik, mi ni bilo lahko. Kot srednji branilec sem moral paziti tudi nanj, bil je hiter in nepredvidljiv, težko ga je bilo zaustaviti, tako da me je vselej čakala zahtevna naloga," se je Plaznika ob vsakem najinem pogovoru spomnil Donko, z izbranimi besedami pa je o Plazniku govoril prav tako lani preminuli dolgoletni steber obrambe in kapetan ekipe Branika Boris Gabrijan. Ko se je v najinih pogovorih ozrl na leta, ki jih je preživel v majici Branika, je med nekdanjimi soigralci, ki jih je najbolj cenil, vselej omenil Franca Plaznika. Po njegovem mnenju je bil Plaznik eden najboljših nogometašev v zgodovini NK Branik, eden tistih, ki so pustili globok pečat v klubu z levega brega Drave. "Plaznik je bil odličen nogometaš, hiter in spreten z žogo, težko ga je bilo zaustaviti. Bil je zelo pozitivna osebnost."
Trener z veliko znanja
Ko je Plaznik nogometne čevlje obesil na klin, je znanje in izkušnje kot trener prenašal na mlade nogometaše NK Branik in NK Maribor, v tem klubu je bil kratko obdobje tudi pomočnik trenerja članskega moštva Zorka Hlavaća. Plaznik je bil nekaj časa tudi trener v Avstriji in trener soboške Mure, vodil pa je tudi člansko moštvo mariborskega Kovinarja, krajše obdobje celo rokometašice Branika. Med mladimi nogometaši je bil zelo priljubljen, saj jim je poleg ljubezni do nogometa skušal vcepiti tudi vse tiste vrline, s katerimi se je odlikoval tudi sam - poštenost, iskrenost in prijateljstvo. "Bil je trener z veliko znanja, ki si ga je pridobil kot odličen nogometaš, poleg tega pa je bil tudi strog. Od njega smo se veliko naučili in tudi nogometno napredovali, leta 1961 smo se pod njegovim vodstvom uvrstili v prvo slovensko ligo. To je bil velik dosežek," se spominja tedanji vratar tezenskega kluba Ervin Vidovič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
