Anita Kirbiš
Ko govori ljubezen, jezik ni ovira. Tako se je leta 1996 začela romanca med takrat 24-letnim Štajercem Sašem Stuparjem in 23-letno Francozinjo Nathalie Malécot iz zdraviliškega mesteca Lons-le-Saunier na vzhodu Francije. Stupar, po poklicu diplomirani inženir elektrotehnike, je bil pri Mikro+Polu v Mariboru serviser laboratorijskih diagnostičnih naprav. Ko je tega leta šel na izobraževanje v Lyon, je tam srečal Nathalie. Vzplamtela je ljubezen in leta 2000 se je Nathalie preselila v Maribor, kjer jo je že čakala zaposlitev v istem podjetju. Sprva se je sporazumevala v angleščini, postopno tudi v slovenščini, spoznavala "zoprno" dvojino, Saša pa še težjo izgovorjavo v francoščini. Še danes učita drug drugega in se ob tem tudi nasmejeta.
Sašo se je po študiju na FERI-ju nato zaposlil v Elektru Maribor kot projektant, njegovo delovno mesto v prejšnjem podjetju je zasedla Nathalie, ki tako v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, zasebnih ambulantah, farmacevtskih laboratorijih servisira različne aparate. Po gimnaziji je izbrala študij biologije in mikrobiologije. Ker pa ni dobila ustrezne zaposlitve, je študirala še elektroniko in računalništvo ter tako danes s pridom združuje oboje.
"Že od nekdaj imam rada glasbo - raznovrstno, od klasike do rocka, jazza, koračnic; rada tudi poslušam in pojem francoske šansone. Igram flavto in na tolkala, v Franciji sem vedno igrala v enem ali več orkestrih," Francozinja razloži o svojem največjem hobiju. Kmalu po prihodu v Slovenijo je začela igrati v Pihalni godbi Ruše, skupno 15 let, nato prestopila h Kungoški pleh muziki, kjer so Francozi, kakor družino imenujejo prijatelji, nepogrešljivi. "Za glasbo me je navdušila mama, tako kot moje brate in sestre. Pri šestih letih sem začela obiskovati konservatorij, prvi inštrument je bila kljunasta flavta, ki sem jo pri devetih letih zamenjala za prečno. Pri štirinajstih sem začela igrati tudi bobne, kasneje še druga tolkala. Pri osemnajstih sem končala srednjo glasbeno šolo. Pri enajstih letih sem že igrala v lokalnem pihalnem orkestru, kasneje tudi v regionalnem, med študijem v Parizu pa sedem let v največjem pihalnem orkestru amaterjev Francije. Glasba in igranje sta mi pomagala spoznavati nove kraje, ljudi in prijatelje. Igranje v orkestru ima poseben čar, ker vključuje veliko medgeneracijskega sodelovanja," pove o svoji glasbeni poti.
Vedno so pripravljeni kaj storiti za kraj
Leto dni po njenem prihodu v Slovenijo sta se Nathalie in Sašo poročila in kmalu je v Zgornji Kungoti začel rasti nov dom, kamor sta se preselila leta 2003, nakar ga začel polniti tudi otroški smeh. Doma še danes govorijo angleško ali nekakšno mešanico francoščine in slovenščine. "Francoščina nam je v šoli večkrat prišla prav, saj smo tako lahko koga ogovarjale ali se kaj 'šuntale'," doda navihana Liza.
Liza je kot najstarejša letos postala polnoletna, Lea jih šteje 17, Alexa 14 let. Le slednja še obiskuje OŠ Kungota, medtem ko sta starejši dijakinji Srednje šole za oblikovanje v Mariboru, smer grafični oblikovalec in smer medijskih tehnik. Za glasbo je Nathalie tudi njih navdušila in tako že nekaj časa igrajo pri Kungoški pleh muziki- Liza flavto, Lea saksofon, Alexa klarinet. Nobena se ne želi z glasbo ukvarjati profesionalno, vse pa obiskujejo glasbeno šolo v Mariboru. Tudi moža je Nathalie naučila igranja na veliki boben in tako je cela družina glasbeno angažirana. Sašo, ki je tajnik KPM, poskrbi še za ozvočenje.
Skozi leto se zasedbi nabere vaj, nastopov in gostovanj. Priznanj in zahval, medijskih objav in nastopov ne štejejo več. Vsakič znova je nad "Francozi" navdušen tudi Rudi Matjašič, podžupan Občine Kungota: "Zelo smo ponosni na njih, so izjemna in vzorna družina. Nikoli jim ni težko žrtvovati prostega časa, vedno so pripravljeni narediti kaj za kraj in ljudi." Nathalie pa tako pravi, da je Kungočanka z dušo in srcem. Slovenijo je vzela povsem za svojo deželo in tudi življenje je tu manj stresno. Družina je rada tudi športno aktivna, zato izlete in dopuste preživljajo razgibano, radi potujejo in si ogledujejo znamenitosti. K sorodnikom v Francijo potujejo vsako leto dvakrat, občasno jim ti obisk vrnejo.
Doma se Nathalie loti vrtnih opravil, manjših popravil, kuhinja in štedilnik pa sta v Saševi domeni, sladice pripravijo dekleta. V teh dneh je že dišalo po prazničnih piškotih. Za božič bodo skupaj sedli za domačo mizo. Za prijatelje in sorodnike pa namesto voščilnic pripravijo praznični koledar s fotografijami najlepših družinskih dogodkov.
