Fram, kraj v občini Rače - Fram, je bil nekoč daleč naokrog znan po mlinarstvu. Na to kaže tudi poimenovanje Mlinske ulice. Dejan Pečovnik od leta 2000 samostojno vodi mlin, ki se mu po domače reče Matekov mlin. Poimenovan je po stricu njegovega očeta. Danes je to mlin družine Pečovnik, kjer si znanje predajajo iz roda v rod. Mlinarstvo je zasidrano v njegovem srcu. "Položeno mi je bilo že v zibelko. Rodil sem se kot sin mlinarja," pove. Znanje mu je predal oče Franc Pečovnik, nabral si ga je tudi v Srednji živilski šoli v Mariboru, danes IC Piramida, in postal pridelovalec živil rastlinskega izvora.
Stroj iz leta 1911 še vedno deluje
Prva pisna omemba tega mlina je iz leta 1781, za širšo obrtno dejavnost je bil obnovljen leta 1896, leta 1994 pa popolnoma posodobljen. Pripoveduje, da je bilo nekoč 37 mlinov na Framskem potoku, od tega štirje večji, preživeli so le še oni. "Nekoč so k mlinarju kmetje pripeljali pšenico, on jo je zmlel in v enaki količini moko vrnil kmetu. To ni bilo vzdržno, zato smo začeli pšenico odkupovati od kmetov in tudi moko prodajamo sami." Ponosno pokaže stroj iz leta 1911, obnovili so ga in še danes krtačni stroj dela: "Očisti pšenico, odstrani njeno povrhnjico oziroma pleve."
Kakšno je danes življenje manjšega mlinarja? "Moraš biti hudičevo racionalen in ekonomičen, da preživiš." Lani so odkupili 100 ton pšenice, čeprav imajo kapacitete silosov večje, 160 ton. "Takšno količino smo odkupili, ker je bila cena lanske pšenice visoka." Pravi, da se je skoraj podvojila. "Pred dvema, tremi leti smo za pšenico plačali 18 centov, lani 40 centov. Cene moke nismo mogli podvojiti. Če je bila prej 50 centov, bi morala biti sedaj 1,5 evra, ampak je to nevzdržno za potrošnika. Tako je pri nas cena za kilogram 90 centov."
Le še pšenico meljejo, saj ne morejo tako dobro izpihati mlina, sit in cevi, da ne bi bilo ostankov drugih zrn. Njihov mlin ni več gnan prek vodnega kolesa, temveč na elektriko. Postavljeno imajo manjšo hidroelektrarno. Ta skrbi, da je cena elektrike dandanes znosna. "Imamo tudi dvofazni tok. Tako meljemo predvsem ponoči in ob vikendih, ko je elektrika cenejša. Tudi potok se je skozi čas precej spreminjal, upadla je količina vode, ki teče po njem." Mlinski kamen, s katerim so nekoč mleli, je še danes pri hiši.
Kako do dobre moke
Odgovor je preprost: iz dobre in kvalitetne pšenice. "Pšenico odkupujemo od lokalnih kmetov iz občin Hoče - Slivnica in Rače - Fram. Na lokalnosti gradimo. Takšna pšenica ima za seboj kratko pot. Skladiščimo jo v naših silosih in glede na potrebe sproti meljemo. Tako je moka sveže zmleta, v njej tudi ni nobenih dodatkov. Kakovost je boljša. Če moka stoji v mlinu, pa potem ob prevozu in na trgovinski polici slabijo vitamini in minerali. Nekateri veliki mlinarji dodajajo dodatke proti moljem, zato je lahko njihova moka na polici tudi pet let. Mi ne dodamo ničesar. Samo zmleta pšenica, brez dodatkov. Zato bo tudi splesnela na vlažnem, tudi molji se je bodo lotili. Moko je namreč treba hraniti na hladnem in v temnem prostoru." Vse združujejo, od odkupa, proizvodnje do prodaje. Moko prodajajo trgovini, nekaterim picerijam, dvema pekarnama in posameznikom. Pridelujejo gladko moko, ki je najbolj fina, ostro moko, namensko moko, enotno moko, graham moko, pa tudi pšenični zdrob in otrobe.
Na kratko pojasni: "Namenska je med gladko in ostro, ostra tip 500 je za peciva, gladka tip 500 za beli kruh, enotna je tip 850 in je bolj temna ter primerna za dober domači kruh. Bolj je temna moka, več ima mineralov in vitaminov. Bolj je bela, bolj je prečiščena." Številka tipa pove, koliko hranilnih snovi vsebuje moka – nižja ko je številka, več hranilnih snovi je bilo odstranjenih v postopku pridobivanja moke. Tudi njihovo moko in mlin pregledajo ter analizirajo pristojne inštitucije.
Prihodnost v turizmu in pšeničnem mesu
Zdi se mu, da se v zavesti posameznikov ponovno ozavešča pomembnost domačega, lokalnega. "Ko je bil covid, je bilo toliko povpraševanja in odkupa po moki, da smo komaj izpolnjevali vsa naročila, podobno se je ponovilo ob začetku vojne v Ukrajini. A hitro se potem to umiri. Je pa več povpraševanja kot nekoč."
Pečovnik ni kmet, čeprav imajo manjšo kmetijo, je samostojni podjetnik. Želel bi si vzpodbudo države vsaj v obliki brezobrestnega kredita. "Rad bi povečal mlin. Zdaj meljemo od 300 do 400 kilogramov na uro, rad bi povečal kapacitete na okoli tono. Pridobili smo že dejavnost za pridelavo pšeničnega mesa, sejtan, recept že imamo in poskusili smo tudi že. Povpraševanje je namreč precejšnje. Upam, da se bom kmalu upokojil, prevzel bi sin. Radi bi širili mlin in ga povezovali s turizmom." Mama Dragica Pečovnik speče odlično gibanico: "Moka ni moki enaka, ampak ni vedno vsega moka kriva. Odvisno je tudi od kvasa in pečice. Predvsem pa je pomembno gnetenje. Belo testo je treba tako dolgo gnesti, da dobi mehurčke, in najboljše je gnesti z rokami."
