Darja Lukman Žunec
Direktor ptujskega kmetijsko-gozdarskega zavoda mag. Andrej Rebernišek po letu dni delovanja kmetij in kmetijske panoge v okoliščinah epidemije covida-19 ocenjuje, da je ta razgalila veliko težav v kmetijstvu. Še posebno pri povezovanju oziroma organizaciji kmetov za skupno prodajo in trženje: "Vsi smo namreč pričakovali, da bodo kmetje zaradi omejenosti tržnih poti za tuje blago lažje prodajali, ker naj bi potrošnik bolj posegal po domači oziroma lokalno pridelani hrani. Tako je morda bilo res le v prvi fazi, ko so bile trgovske oziroma transportne poti nekoliko omejene. Ko se je vse skupaj sprostilo, pa se je, žal, izkazalo ravno obratno, saj se kmetije srečujejo z vsaj desetodstotnim padcem odkupnih cen in le s težavo še prodajo svoje izdelke."
Drug drugemu ne zaupajo
Kaj nove razmere terjajo od kmetov, ki nekaj vendarle morajo storiti, da se prilagodijo novim razmeram, vprašamo Reberniška. Ta odvrne: "Kmetje, ki so bili navajeni dolga leta prodajati po utečenih poteh, se zaradi vse večjih težav pri prodaji morajo prilagoditi. Žal še vedno nimamo resnih pogovorov na področju povezovanja za kolektivne naložbe, gradnje skupnih kapacitet ali nabavo skupne opreme. Še vedno kmetje težko najdejo skupni interes in vsak dela po svoje. Imamo veliko težavo v tem, da drug drugemu ne zaupajo in se resnično težko povežejo za skupen nastop. Kako bi to zaupanje spodbudili, je danes eno najbolj pomembnih vprašanj v kmetijstvu."
Rebernišek poudarja, da je najtežje kmetom v verigah, kjer so izpostavljeni neposredni konkurenci nizkocenovne uvožene hrane. To je najbolj vidno pri mesu in mlečnih izdelkih. Težave izvirajo predvsem iz dejstva, da se v državo še vedno v velikih količinah vozi cenejše blago iz tujine in da ob tem zatajita sledljivost in s tem varnost hrane: "Če je lahko na vsakih čevljih napisano, kje so izdelani, zakaj potem pri predelanih živilih ni tako?" opozarja Rebernišek. "Dosledna sledljivosti, ki je predvsem pravica potrošnika, je naša želja, naš cilj. Največ bi namreč naredili za domačega potrošnika, če bi jasno označili poreklo. Pri svežem mesu to ni problem, največja težava je pri predelanem zamrznjenem mesu, kjer je dovolj, če je označeno, da je izvor v EU, kar pa zabriše dejanske podatke o kakovosti."
Več v javna naročila
Strokovnjaki so prepričani, da bi kazalo krizne razmere izkoristiti za večjo prisotnost lokalne hrane v javnih zavodih. Zdaj je njen delež omejen na 40 odstotkov javnih naročil v šolah, domovih za ostarele in v bolnišnicah. Kmetijstvu bi bilo mogoče pomagati, če bi ta naročila lahko zavzemala do 80 odstotkov. To bi lahko brez težav vsekakor veljalo za krompir. Pomembno je sporočilo, ki ga država pošilja kmetom in potrošnikom ter javnim ustanovam. Sistem javnega naročanja zato kaže temeljito spremeniti v korist domači pridelavi.
Kmetje že nekaj let in še posebno po krizi zaradi vprašljive kakovosti mesa iz poljskih klavnic zahtevajo sledljivost, ki je poštena do potrošnika. "Ob tem si prizadevamo za prodajo svežega mesa s kmetij. Tako bi naši kmetje lahko - po vzoru avstrijske ureditve - neposredno potrošnikom prodajali sveže meso s svojih kmetij. Seveda je za tak domači zakol treba sprejeti pogoje in ga kontrolirati. A je posebno za manjše kmetije na območjih s težjimi pridelovalnimi pogoji, kot so denimo Haloze in Slovenske gorice, ki imajo 20 do 30 glav goveje živine, to ena od priložnosti. Večji rejci imajo denimo boljše možnosti, da meso prodajo mesnopredelovalni industriji," doda Rebernišek.
A tudi tukaj slabo kaže prašičerejcem, saj ti ne morejo prodati svojih živali, ker mesna industrija odkupuje cenejšo blago iz tujine in ker za povrh pri tej vrsti mesa shema kakovosti, ki povezuje rejce in predelovalce mesa, sploh ne deluje. Kmetom tako kljub samo 40-odstotni preskrbljenosti z domačim mesom v državi živali ostajajo v hlevih.
Namesto krizne destilacije v špirit vrhunsko vinsko žganje
Kmetijsko ministrstvo je v času epidemije predlagalo nekatere ukrepe, med drugim so kmetje upravičeni do univerzalnega temeljnega dohodka. Rebernišek ukrepe ocenjuje kot dobre: "Je pa dejstvo, da nikoli ne moremo pomagati vsem panogam. Največje težave tako ostajajo predvsem pri prodaji mesa, velike so pri dopolnilnih dejavnostih in turizmu, ki je praktično zamrl." A najtežji so po njegovi ocen pogoji v vinogradništvu in vinarstvu ter pri zelenjadarstvu in sadjarstvu.
Vinarstvo na kolenih
Za vinogradnike je težko, ker so odkupovalci - večje kleti - drastično znižali odkupne cene grozdja in vinarji se soočajo z neprodanimi zalogami vina v kleteh, saj so gostišča in hoteli zaprti. Rebernišek: "Nihče namreč ne ve, kako bo z letošnjim pridelkom, ko je že za lanski in predlanski letnik vina velik problem pri prodaji. Nekoliko lažje je vsekakor velikim kletem, ki so pridobile subvencije za destilacijo vina in za skladiščenje zalog. V daleč najtežjem položaju so manjši in srednji vinogradniki ter vinarji."
Predlog, da lahko nadomestila za destilacijo porabijo tudi manjši, ki se pri tem združijo, je na mestu. Tako je mogoče združiti več vinarjev, da bi dosegli skupno mejo 30 tisoč litrov vina za destilacijo in pristopne pogoje za posameznega vinarja omiliti na pridelavo vsaj pet tisoč litrov, pri čemer lahko za destilacijo nameni tri tisoč litrov vina. Najhuje je, ker take količine neprodanega vina pomenijo popoln zlom cen oziroma trga v Sloveniji.
Težave s presežkih vina pri Hlebčevih s Koga, kot nam je zaupal Milan Hlebec starejši, rešujejo s prodajo na kmetiji: "Nimamo večjih težav, saj imamo stalne kupce. Poleti je naša turistična kmetija imela dober obisk domačih gostov. Poleg tega smo že pred leti presežke vina začeli predelovati v lasten konjak, ki smo ga poimenovali Kognak. Lani poleti smo kupili sodobno in večjo destilacijsko napravo. Tako lahko zdaj presežek vina predelamo - poleg konjaka tudi v zeliščna žganja - in storitev ponujamo še drugim vinarjem."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
