Majhno gledališče velikih predstav

Zgodovina ptujskega gledališča sega v leto 1786. Po burni gledališki zgodovini letos mineva četrt stoletja od ponovne profesionalizacije gledališča, ki se lahko v tem času postavi z več kot 60 premierami. Zadnjih enajst let ga vodi režiser Peter Srpčič.

S sodelavci in soustvarjalci predstav ste spisali izjemno zgodbo, o čemer pričajo tudi številne nagrade. Lahko govorite o najljubši?

"Težko, a zagotovo ima za vse nas velik pomen nagrada Društva kritikov in teatrologov za najboljšo predstavo sezone, ki smo jo za predstavo Žabe Jerneja Lorencija prejeli na Borštnikovem srečanju leta 2010. Bila je to napoved dviga iz umetniške obskurnosti, zaprisežene provincialnosti, v kateri se ni niti računalo na uvrščanje na največje festivale. Bila je odmik od časa, v katerem smo morda v komičnem žanru še konkurirali, prave ambicije biti resno gledališče pa takrat v resnici ni bilo. In če se je komu takrat to zdelo naključje ali zrno slepe kure, so leta potem pokazala, kam ta ptujska kokoška meri in gleda in da smo usmerjeni v gledališko odličnost. Osebno mi je draga velika nagrada in nagrada za najboljšo režijo, ki sem jo prejel na mednarodnem gledališkem festivalu v Libanonu za predstavo Mahmud."

Kaj je tisto, kar ptujsko gledališče ob sicer dobro zastavljenem sodelovanju s kolegi dela ptujsko?

"Že res, da smo gledališče brez stalno zaposlenega igralca, a nismo gledališče brez igralcev. Vsako leto jih na naš oder stopi več kot 50, vseh umetniških sodelavcev, s katerimi sodelujemo, je več kot sto. To, da je nekdo nekje v službi in da so ljudje v ansamblu zaposleni za nedoločen čas, je ostanek socializma. Le malokje v svetu poznajo tak način dela gledališča. Koprodukcije so se izkazale kot dober način sodelovanja, ko dve ali več gledališč združi vsa produkcijska sredstva in ponudijo kvalitetno predstavo. S tem, kar imamo na voljo produkcijskega denarja, javnega, bi lahko naredili dve majhni predstavi. Zdi se mi smiselno, kar počnemo, saj se predstave tako selijo po gledaliških odrih."

Je po uspešnih 25 letih delovanja vendarle mogoče pričakovati zaposlitev kakega igralca? Koliko vas sicer dela v gledališču?

"Razmislekov je več, morda res kdaj kaka zaposlitev za sezono, morda vezano na mandat direktorja, a dejstvo je, da gledati ene in iste igralce v vseh predstavah tudi za občinstvo ni fajn. Zdaj imamo širši nabor igralcev in to se je izkazalo kot dobro sprejeto. Sicer pa nas je v gledališču osem zaposlenih, pet v tehniki, preostali trije skrbimo za poslovno, upravno, organizacijsko, marketinško, kadrovsko, pravno in prodajno delo. Pri petih premierah letno in več kot 200 ponovitvah je treba opraviti ogromno dela. Ob vsem delu, ki je vezano na gledališko produkcijo, je vse več birokracije, kar nam včasih že jemlje energijo za tisto, kar radi počnemo - torej za gledališče."

Med ptujskimi mestnimi svetniki se je zaiskrilo med branjem revizijskega poročila o poslovanju gledališča. Vam bodo svetniki prisluhnili na januarski seji. Kaj jim boste povedali glede na očitano, češ da s finančnim poslovanjem ni vse, kot bi moralo biti?

"Da ni vse, kot bi moralo biti, da ni skladno z zakoni, opozarjam že več kot pet let. Obstajajo pravila, ki veljajo za vse. In ne reči, da nam je ta zakon všeč, drugi ne. Ve se, kaj mora ustanovitelj zagotoviti zavodu, da ta lahko obstaja in deluje. In zakon tudi jasno pove, da to, kar ustvarimo s programom, lahko namenimo zgolj za program. In da za druge potrebe skrbi ustanovitelj. Rade volje bom podrobno razložil, kako in kaj. Občina nam letno nameni okoli 300 tisoč evrov, od tega dve tretjini za plače, kar predstavlja dobrih 80 odstotkov potrebnih sredstev. Za program dobimo 45 tisoč evrov, priprava male predstave pa stane od 50 do 60 tisoč evrov. Od države dobimo okoli 130 tisoč evrov, sami zadnja tri leta zaslužimo od 250 do 280 tisoč evrov in kljub rekordnemu lastnemu prihodku ostajamo v minusu. Ob tem še koproducenti prispevajo okoli 200 tisočakov."

Kaj odgovarjate županji Nuški Gajšek, ki pravi, da mora vsak dobri gospodar gospodariti s tem, kar ima, in temu prilagoditi svoje delovanje?

"Županja je dano situacijo, povezano s financiranjem, podedovala kot marsikaj drugega. Razumem, da so možnosti omejene, razumem njeno stisko in željo ugoditi čim več ljudem. A iz proračuna je treba najprej pokriti zakonske obveze - in mi sodimo mednje - ter potem vse drugo. Zdaj skupaj iščemo rešitve in prepričan sem, da nam bo uspelo. Verjamem tudi, da bo zdaj, ko je MO Ptuj postala lastnica objekta, tega upravljala kot skrben gospodar."

Ko je bilo mogoče, ste tudi letos vabili na predstave in druge dogodke. Kje vas je videti tačas, kaj pripravljate za čas ponovnega odprtja?

"Nekaj naših predstav je mogoče videti na našem youtube portalu, še več smo jih objavili skupaj s koproducenti iz Kranja in Miniteatra iz Ljubljane. Za prvo predstavo po odprtju imamo v načrtu tretje dejanje zgodbe o legendarnem Gajašu, predstavo Gajaš brez maske, ki jo z režiserjem Samom M. Strelcem pripravlja naš posvojeni član ansambla, zdaj že upokojeni prvak SNG Drame Maribor, nosilec Borštnikovega prstana Vlado Novak. Besedilo je seveda napisal letošnji dobitnik Prešernove nagrade Feri Laišček. Simbolična moč te predstave je izjemna, saj sta bila prav Vlado in Samo z monodramo Govor malemu človeku akterja prve uprizoritve novega gledališča. Veselimo se premiere predstav Škofjeloški pasijon v režiji Jerneja Lorencija in v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj ter predstave Vsi Ptice, ki smo jo v sodelovanju z Miniteatrom iz Ljubljane in Ljubljanskim poletnim festivalom zaupali režiserju in ravnatelju drame HNK Zagreb Ivici Buljanu."