Slavko Toplak se je z likovnim ustvarjanjem srečal že v osnovni šoli. "Že v nižjih razredih sem bil opažen in tega sem se tudi zavedal, kar me je spodbudilo k temu, da sem proti koncu osnovne šole že sam iskal motive, ki sem jih nato upodobil po spominu in z opazovanjem," razloži Toplak, ki je sicer učitelj matematike in fizike na OŠ Cerkvenjak.
Večkratna udeležba na otroških likovnih kolonijah v Cerkvenjaku ob koncu šolskega leta mu je takrat pomenila dodatno motivacijo in že kot srednješolec je prvič tudi razstavljal. Najprej na OŠ Voličina, ki je hkrati njegova osnovna šola, zato mu je ta razstava posebno veliko pomenila, nato pa na mariborski II. gimnaziji. Prvo samostojno razstavo je imel v salonu Meblo v Mariboru. Udeleževal se je likovnih kolonij za odrasle in tako sodeloval na več skupinskih razstavah na Štajerskem. Nanizal je še nekaj samostojnih razstav po Slovenskih goricah.
"Matematika je prečista in popolna, da bi jo lahko primerjal z izraznostjo likovnih del, tudi sicer raziskave ne govorijo o povezanosti," o povezavi med svojo poklicno potjo in ustvarjanjem pove Toplak, ki ga je v začetku prevzela predvsem risarska tehnika z barvno kredo, ko je upodobil mnogo s slamo kritih hišk. "Hitro sem želel preizkusiti tehniko olja, ki sem jo potem zaradi praktičnosti v veliki meri zamenjal z akrilom. Kar se tiče tematike mojih slik, pa gre predvsem za krajino, ki sem jo gradil od realizma preko smelih poskusov v različne stranpoti do neke vsaj malo moje izraznosti, ki je ne znam poimenovati," pove sogovornik.
Prejel je tudi nagrado žirije na natečaju s tematsko razstavo Moja krajina 2021 z naslovom Moja veduta. "Ustvarja svoje klasične vedute in krajine v prepoznavnem geometrizirajočem stiliziranem barvitem slogu z uporabo madežastega poteznega sistema, asocirajoč na impresionistično razkrajanje likovnih objektov z nejasnimi konturami. Tudi tokratni panoramski pogled na Lenart razkriva slikarjevo nagnjenje k upodabljanju arhaičnih vedut z nostalgičnim navdihom minulih časov," je slikarjevo delo na natečaju opisal član strokovne žirije Mario Berdič Codella.