Ohranjevalka ljudskega izročila: besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
08.09.2019 06:33

Trenutek, ko sta si na robu prepada stala nasproti trentski lovec in Zlatorog, traja še danes, pravi Dušica Kunaver, ohranjevalka ljudskega izročila. Zlatorog je Narava, Trentar je človek - smrtnik.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Naš davni ded je sebe dojemal kot del Narave in se je zato enakovredno vključeval v dogajanja v naravi."
Osebni arhiv

Dušica Kunaver je napisala 93 knjig o slovenskem ljudskem izročilu, izjemna avtorica, ki ji rečejo tudi romantična etnologinja, je naredila ogromno, da bi slovenske pesmi, šege, legende, bajke, pripovedke iztrgali pozabi. Pravzaprav je nam dala priložnost, da to mi naredimo. Naslovi njenih del so Šege in pesmi pod lipo domačo, Slovenska pesem v besedi in glasbi, Slovenske pesmi, šege in panjske končnice, Slovenska dežela v pripovedi in sliki, Pisanica rdeča - ljubezen goreča, Dober dan, kruh, Legenda o Krasu, Slovensko narodno izročilo.
V nekaj knjigah je posebej opisala legende in mite: Zlatorog, Sol v slovenskem ljudskem izročilu, Vilenica, Žalik žene, Najevska lipa, mati slovenskih lip. Napisala je knjige o vodi, lesu, rastlinah, kamnu, kruhu in medu v slovenskem ljudskem izročilu. Popisala je ljudsko znanje o živalih, ljudske modrosti v pregovorih, rečenice, izdala knjige o nošah, slovenskih grbih, slovenskih ljudskih pripovedih od prazgodovine do danes. Tudi knjige o alpinizmu - njen mož je bil legendarni slovenski alpinist Aleš Kunaver - je izdala in knjige o pedagogiki. Leta 1937 rojena ustvarjalka ima veliko spoštovanje do vsega tistega, kar so naši predniki imeli, vedeli, častili, in je izjemna sogovornica.

"Besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna, njeno govorico govori cvetica."
Osebni arhiv
Ko je bila vojaščina zelo dolga, so bile slovenske pesmi žalostne.
Bojan Tomažič
Pisec tega zapisa plača rundo pijače tistim, ki znate na pamet celo Terzinko.
Bojan Tomažič

Vsaka vas ima svoj glas

Indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Se naše legende, pesmi, šege, reki po čem bistveno razlikujejo od nemških, angleških, italijanskih?
Res je, indoevropsko izročilo nas Evropejce povezuje. Pred nekaj tisočletji je bila Evropa skupni jezikovni in skupni kulturni prostor. Današnji slovanski, romanski in germanski jeziki izhajajo iz skupnega prajezika, ki ga znanstveniki imenujejo indoevropejščina. Tudi kulturno je bila stara Evropa povezana. Naš davni ded je sebe dojemal kot del Narave in se je zato enakovredno vključeval v dogajanja v naravi. Poskušal je odganjati zimo in pospešiti prihod pomladi, poljem je poskušal priklicati rodovitnost, veroval je v sveta drevesa in v lesne duhove. Še danes vsi Evropejci trkamo po lesu, če želimo, da bi se nekaj dobrega zgodilo - s tem trkanjem kličemo dobrega starega lesnega duha, ki že tisočletja prebiva v lesu.
Tudi v legendah, pripovedih, pesmih, šegah vseh evropskih narodov je mnogo skupnega. Vsi poznamo enaka bajna bitja: vile, škrate, velikane, zmaje, ki čuvajo zaklade. V vseh teh ljudskih pripovedih so skriti moralni nauki, svarila, vera v zmago pravice, ljudske sodbe, nagrade in kazni. Po vsebini so si mnoge pripovedi evropskih narodov podobne, po količini pripovedi pa smo Slovenci gotovo nekaj posebnega. Ob misli, da nas je Slovencev približno dva milijona - komaj bi napolnili predmestje kakega večjega evropskega mesta -, pripovedi pa imamo desettisoče. Pri nas ima vsaka vas svoj glas, ne le ob šegah, tudi ob pripovedih.
Kateri legende, pripovedke, reki, ki ste jih zapisali v svojih knjigah, se vam zdijo najlepši in povedo največ o nas?
Vsaka ljudska pripoved prinaša zrno resnice, četudi te resnice ne moremo vedno razbrati iz same zgodbe, mnogokrat je skrita v verovanjih, tabujih, moralnih naukih. Po mojem mnenju je Zlatorog naša najbolj dragocena ljudska pripoved. Polna je sporočil in večnih resnic, predvsem pa je v njej svarilo, ki je še kako pomembno za današnji čas. Trenutek, ko sta si na robu prepada stala nasproti trentski lovec in Zlatorog, traja še danes. Zlatorog je Narava, Trentar je človek - smrtnik. Če človek prestopa dovoljene meje, plača račun! Narava je ranljiva, vendar nesmrtna - taka kot Zlatorog!

V planinskem raju so nekoč bivali bele gorske žene in kozorog z zlatimi rogovi.
Arhiv Večera

Dekle, daj mi rož rdečih

Katera je najlepša slovenska ljudska ljubezenska pesem?
Med toliko tako zelo lepimi ljubezenskimi pesmimi je težko izbrati najlepšo. Predvsem besede ljubezen ljudska pesem skorajda ne pozna. Govorico ljubezni v naši pesmi govori cvetica, predvsem slovenski narodni šopek: Dekle, daj mi rož rdečih, rožmarina, dekle, daj. Kito cvetja mu je dala, s cvetjem mu je dala srce. Nageljček, roženkravt, rožmarin, iz njega ti pušeljc nardim.
Katera od šeg je bila posebej originalna?
Ravno s šegami bi se Slovenija morala predstaviti svetu, saj imamo vrsto šeg, ki s svojimi koreninami segajo v indoevropsko pradavnino. Če hoče Evropa videti svoj prastari obraz, naj ga pride k nam pogledat. V Podkorenu nam starejši vaščani lahko povedo, kako so kot otroci na pernahti, 5. januarja zvečer, pehtro babo jagali, preganjali so starko zimo. Vaščana, ki se je oblekel v pehtro babo, so otroci preganjali in tako izganjali zimo. "Pehtra baba rompompom, če te nisem, te pa bom," so prepevali otroci. In že je tu čas pustovanja, ko se na naše Ptujsko polje vsako leto znova iz pradavnine priziblje strašni Kurent in s svojo strašno podobo tako zelo prestraši zimo, da se v istem letu ne drzne več vrniti. Malo pozneje, 24. aprila, pa nam v Belo krajino pomlad prinese zeleni Jurij, prastari poganski bog Vesnik, z vsem svojim poganskim obredjem. V kresni noči po naših vaseh še danes gorijo kresovi kot v davnih dneh, ko so goreli v čast sončnemu božanstvu Kresniku, ki je v skrivnostni kresni noči imel največjo moč.

Kurentovanje in pohorski biseri

Vsaka naša dežela je imela svoje posebnosti. Kaj je bilo posebej značilno za Štajersko?
Za Štajersko je kurentovanje nekaj edinstvenega. Kurenti so dragocena, prastara šega - odmev indoevropske preteklosti, ki odraža čas, ko je človek z raznimi čarodejnimi dejanji posegal v dogajanja v naravi. Odgnati zimo in priklicati pomlad - to je kurentova naloga. Da pa Ptuj z okolico v času kurentovanja ustavi svoj vsakdanji ritem in živi samo v kurentovem taktu, je tudi nekaj neverjetnega.
Še kaj o Mariboru?
Maribor se ponaša z najstarejšo trto na svetu. Njena starost, več kot 400 let, je izjemen rekord. Tudi zgodovina te trte je nekaj izjemnega. Preživela je turške napade, požar v svoji bližini, tudi trtna uš v 19. stoletju ji ni prišla do živega. Med drugo svetovno vojno je bomba porušila del hiše, ob kateri je rasla, a častitljiva starka je rasla naprej in še danes rodi žlahtno kapljico. Bravo, Stara trta. Na področju ljudskega izročila ima Maribor neizmerno bogato dediščino v pohorskih ljudskih biserih, ki jih je Jože Tomažič zbral v treh knjigah: Pohorske bajke, Pohorske legende in Pohorske pravljice. V teh treh knjigah je ljudsko vsebino prikazal v zares lepem jeziku, kot da bi ljudsko pesem dvignil na koncertni oder.

Dušica Kunaver je avtorica in s hčerko Brigito (Lipovšek) soavtorica 93 knjig o slovenskih ljudskih šegah, legendah, rekih.
osebno

Če ne bi sami sebe potujčevali

V združeni Evropi bomo bolj cenjeni, če bomo negovali in živeli naše posebnosti in ne samo sprejemali od drugih, se ve. Kaj bi bilo dobro narediti za to? Kaj bi država morala narediti?
Res je, Evropa nas bo bolj cenila, če bomo nastopali s svojim obrazom, bolj bi nas cenila, če ne bi sami sebe potujčevali. Če pa želimo to doseči, moramo mladino vzgojiti v domoljubju. Ne ljubiš, česar ne poznaš, trdi stara modrost. V šolske učne načrte bi se morale vrniti domače vsebine! Naši šolarji sramotno malo vedo o naši deželi. Že več kot štirideset let s predavanji o ljudskem izročilu obiskujem šole v različnih krajih naše dežele in vidim ogromne razlike med posameznimi šolami. Tam, kjer so ravnatelji in učitelji naklonjeni ljudskim vsebinam, imajo šolske pevske zbore, krožke, kulturne dneve, raziskovalne naloge, šolska glasila polne krajevnih ljudskih vsebin. Vse to je obšolsko delo učiteljev in šolarjev, vendar bi moralo biti obvezni del učnega programa.

Grafika Jurija Šubica iz leta 1890 je prva znana upodobitev oračev in kurentov s Ptujskega polja.
Arhiv Večera
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta