(INTERVJU) Marjetica Potrč: Pomembno je, da ne delaš "za" skupnost, ampak "skupaj" s skupnostjo

Morda za začetek nekaj bolj osebnega: ob vaši mariborski predstavitvi ne morem mimo spomina na vašo mamo, pisateljico Branko Jurca, Primorko v Mariboru, ki se je po učiteljišču tukaj v neuspešnem iskanju učiteljske službe zaposlila kot predica v tekstilnem podjetju Doctor & drug. Ker je EKO 8 v prostorih nekdanje tekstilne tovarne, ste se najbrž spomnili teh svojih mariborskih delavskih korenin?

"Moram reči, da tega nisem vedela, me je pa razveselilo. Mama o tem ni nikoli govorila. Spomnim pa se, da je večkrat omenila, kako je preplavala deročo Dravo. Na to je bila silno ponosna."

Vaše predavanje na mednarodni konferenci na EKO 8 je bilo silno (tudi politično) aktualno. Pripravili ste ga prav v dneh, ko smo zbrali 40 tisoč podpisov za referendum. Morali ste ga najbrž sproti posodobiti zaradi aktualnih dogodkov? Obravnavanje narave kot subjekta, ne objekta je bistveno, kajne?

"Referendum o vodi je bil res fokus mojega predavanja na mednarodni konferenci, ki je bila organizirana ob EKO 8 v Mariboru, vendar sem se s temo pravice vode začela ukvarjati že prej. Lani me je povabil IPoP - Inštitut za politiko prostora, da v njihovem Zboru za prostor, v okviru projekta Urbane prerokbe, prispevam en predlog kot temo oziroma dilemo, ki zaznamuje časovni horizont do konca stoletja.

V mojem delu je voda stalnica, zato sem se osredotočila na neuravnoteženje med tem, kar je zapisano v slovenski ustavi, da so vodni viri 'javno dobro v upravljanju države, ne pa tržno blago', in stvarnostjo prakse. Lep primer je oskrbovanje s pitno vodo v Anhovem, v dolini Soče, kjer je aprila prišlo do izliva industrijske vode v komunalno vodno omrežje. Čutila sem potrebo, da se voda utelesi, če lahko tako rečem. Ne samo da se naredi korak od besed k dejanjem, ampak da se tudi poveže pravico do vode s pravico narave. Moj predlog v Zboru je bil, da se naravo in vodo pojmuje kot subjekt, ne kot objekt, ki ga uporabljamo in izrabljamo v svoje dobro. Predlagala sem, da se v prihodnosti osredotočimo na širši okvir, na pravico narave, ne samo na pravico do vode. Zanimivo je, da pride ob tem do pomembnega premika, kako mi razumemo sami sebe. Tisti, ki so podpisali pobudo za razpis referenduma, razumejo premik od lastnika do skrbnika. Lastnik drugače razmišlja o vodi kot skrbnik. Tik po spornem zakonu aprila letos, ko se je povečala grožnja izrabe zavarovanih vodnih območij, sem dobila povabilo Urške Jurman iz Društva Igor Zabel na mednarodno konferenco Pismo prihodnosti: Radikalnim in ustvarjalnim ekologijam naproti v okviru EKO 8, razstave Pismo za prihodnost v MTT. Tako sem različne misli, ki so me spremljale že nekaj časa, povezala v predavanje. Referendum sem uporabila kot orodje, s katerim prikažem ta premik od objekta do subjekta, kar se tiče vode in narave, in seveda premik v nas samih, od lastnikov do skrbnikov. Je pa seveda postalo kar napeto, ko sem čakala rezultat zbiranja podpisov. Ko sem začela pripravljati svoj prispevek, se nisem zavedala, da se bo to zgodilo dva dni po mojem predavanju."

V svojem življenju in delu ste doslej anticipirali mnoge pomembne teme, kar kaže na izjemnost vašega dela.

"Mogoče se zdaj te 'moje' teme tičejo več ljudi. Že več kot dve desetletji intenzivno delam na projektih, ki na primer ozaveščajo uporabo vode ali dajejo vrednost participaciji. Globalno gledano, nas je bilo prej manj somišljenikov, sedaj nas je več. Sprva smo bili v manjšini, zdaj pa to postaja večinski diskurz - podnebne spremembe nedvomno pomagajo k temu."

Vaš način dela je participatoren že dolgo, že v času, ko ta praksa ni bila tako "in". Pravite, da se da ogromno premakniti tudi in zlasti v deprivilegiranih okoljih, v tako imenovanih neformalnih mestih?

"Ni v redu, da se daje deprivilegirana okolja in neformalna mesta v isti žakelj. Več kot pol ljudi, ki živijo danes v mestih, živi v neformalnih mestih, to je realnost sveta. Naša kultura dostikrat misli o neformalnih mestih preveč slabšalno, to je staromodni diskurz."

Kot umetnica in arhitektka delate na presečišču okoljske in socialne arhitekture.

"Res je. V svojem delu dajem poudarek participatornim projektom, ki so korak do soupravljanja in soustvarjanja mest, v katerih živimo in za katera si želimo, da bi postala bolj odporna. V času, ko država sama ne more razrešiti težav, ki jih predstavlja kombinacija upada socialne države in izzivov podnebnih sprememb, je dobro eksperimentirati z nepreverjenimi strategijami razvoja - prav te se rade izoblikujejo v participatornih projektih. Udeleženci v participatornih projektih preizkusijo ideje, ustvarijo nove vrednote - to je zame najbolj pomembno, izmenjujejo znanje, vključujejo se v lokalno upravljanje mesta, v katerem živijo. Druge iniciative in druga mesta se učijo eden od drugega, zato so laboratoriji participatornega delovanja v mestu zelo pomembni. So orodja, s katerimi prebivalci spreminjajo svoj odnos do mesta, v katerem živijo.

Rada poudarim, da participatorni projekti niso alternativni. Če tako prakso razglasimo za alternativno, jo potisnemo na obrobje. Ti projekti so nujen proces v delovanju mest. Potrebujemo bolj angažirane in ozaveščene prebivalce, ki dobijo dragocene izkušnje prav v procesu sodelovanja, kar je značilno za participatorne projekte v lokalnih okoljih."

Vaši projekti presegajo neoliberalno razumevanje individualizma, so model soobstajanja, socialne pravičnosti … Se vam zdi, da ste premaknili kdaj tudi kake odločevalce, ključne akterje?

"Premikov ne delam jaz, ampak prebivalci, s katerimi sodelujem na participatornih projektih, oni so tisti, ki premaknejo delovanje mestnih oblasti. Lepa primera sta O prsti in vodi: Bazen Kings Cross (Of Soil and Water: King's Cross Pond Club), javni umetniški projekt v Londonu, ki je deloval od leta 2015 do 2016, in participatorni projekt z lokalno skupnostjo Soweto projekt (The Soweto Project) v Južni Afriki leta 2014, v katerem so sodelovali moji študenti (Design for the Living World, Univerza lepih umetnosti/HFBK Hamburg). Oba projekta sta nastala v zelo različnih pogojih. London je primer pretirano reguliranega mesta, na lokaciji v Sowetu pa se nismo soočali tako rekoč z nobenimi regulacijami. Pri obeh projektih je bilo zame zelo zanimivo, da so udeleženci ta prostor, v katerem so delovali, hoteli sami organizirati in upravljati in so ga tudi razumeli kot nov model javnega prostora. Ko sodeluješ v participatornih projektih, je najbolj važno, da ne delaš 'za' skupnost, ampak 'skupaj' s skupnostjo. Če je projekt uspešen, prebivalci poosebijo in vodijo projekt naprej sami, in to je to. Sodelovanje jih opolnomoči in je hkrati garancija, da se projekt razvije v korist vsej skupnosti. Poleg tega so to tudi prostori novih sporazumov, ne le med udeleženci, ampak tudi med udeleženci in mestom.

Mene je v teh projektih vedno pritegnila vloga mediatorja. Kot umetnica, udeleženka v teh projektih, sem bila mediator - ne le med prebivalci in mestno upravo, ampak tudi med prebivalci in idejo prihodnosti, ki jo vidijo pred sabo, a se je ne lotijo. Vloga mediatorstva je silno pomembna."

Torej London ali Johannesburg - ljudje se povsod podobno angažirajo?

"Kar je važno pri teh projektih, je, da ustvarijo nove vrednote. V Londonu sem s svojima sodelavcema Ooze Architects (Eva Pfannes in Sylvain Hartenberg) razvila projekt v središču mesta. Predlagali smo, da v tem projektu vrednost zemljišča ni vrednost nepremičnin, ampak vode in prsti, dveh naravnih virov, od katerih smo odvisni, a ne razmišljamo kaj dosti o njiju. Druga ustvarjena vrednost je bila biodiverziteta - biotska raznovrstnost okolja; ustvarile so jo trajnice, ki smo jih posejali in posadili ob bazenu. V Londonu je bil projekt začasen, trajal je dve leti. Ko so uporabniki bazena izvedeli, da se bliža zaprtje projekta, so predlagali upravljavcu, da se status projekta spremeni od začasnega v trajnega. V podporo predlogu so organizirali peticijo, ki jo je podpisalo več kot 5000 ljudi. Ker ni bilo mogoče spremeniti projekta iz začasnega v trajnega, so predlagali premestitev na drugo lokacijo. Ko tudi ta predlog ni uspel, so zahtevali, naj se biotska raznovrstnost, ki jo je projekt ustvaril, premakne drugam v mestu - to, mislim, je bil dogovor, ki je na koncu obveljal. Ugotovili so namreč, da je projekt postal integralni del zelenega pasu Londona, kar pomeni, da je postal javno dobro. Zame je bil zanimiv njihov načrt, da v primeru, ko bi projekt ostal na prvotni lokaciji, lahko sami uporabniki upravljajo in organizirajo ta prostor. To je bilo podobno kot v Sowetu, ko se je lokalna skupnost, ki je bila udeležena v projektu, samoorganizirala in upravljala prostor v petih skupinah: ena je bila osredotočena na varnost, druga na vzdrževanje, tretja na kulturo in umetnost, pa še urbana agrikultura in otroško igrišče.

Pravkar sem bila na beneškem bienalu arhitekture in britanski paviljon je izpostavil vprašanje, ali so lahko skupni prostori drugačni, kot danes razumemo javni in privatni prostor. Zgleda, da je v tem našem času treba o tem razmišljati in preseči stare vzorce. Poleg tega - vsi imamo podobne probleme in izzive v neoliberalizmu, pa naj bo to v Sowetu, Londonu ali Mariboru."

Poznate Maribor in njegove participatorne prakse?

"Sorodnike imam na Ptuju, pogosto sem na tem koncu in seveda po malem spremljam, kaj se dogaja v Mariboru. Deset let je od tega, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture. Takrat me je navdušil projekt Urbane brazde, ki se je osredotočil na skupnostne iniciative v mestu in oklici. Tudi Živa dvorišča so izjemen projekt in v letošnjem letu Miyawaki mini urbani gozdiček. Te projekte podpira Inštitut za politiko prostora - IPoP v sklopu Mali projekti - velike spremembe. Odlično delajo."

Kaj pa silne parole o pametnih mestih?

"Pametna mesta se osredotočajo predvsem na tehnologijo, kar je seveda dobro, vendar verjamem, da je enako pomembno in nujno, da se osredotočimo v tem času na ljudi, na socialno arhitekturo, onkraj objektov in tehnologije."

Nazadnje ste bili v slovenskih medijih odmevneje prisotni pred desetimi leti - ob uvrstitvi na lestvico desetih najpomembnejših sodobnih umetnikov sveta v Newsweeku. Kaj vam je tista uvrstitev tedaj pomenila, ne mislim na samopromocijo, bolj na razširitev ustvarjalnih možnosti? Kako prihajajo vabila za raziskovanja in predavanja po vsem svetu: Latinska Amerika, Avstralija, ZDA, Nemčija …?

"Tista uvrstitev v Newsweeku je bila lepo priznanje, pa ne dosti več. Pomembna zame je bila nagrada Hugo Boss za sodobno umetnost leta 2000. Nagrada je postavila moje ime na zemljevid sodobne umetnosti, in kot pravite, razširila moje ustvarjalne možnosti. Od takrat sem polno zaposlena, dobivam povabila na projekte, delavnice, predavanja. Rada se osredotočim na skupnostne projekte, včasih je to samo raziskava, kot recimo v projektu za Sao Paulo Bienale leta 2006. Zanimivo je, da je naslov Sao Paulo Bienala, Kako živeti skupaj (How to Live Together), zelo podoben temu letošnjemu na arhitekturnem beneškem bienalu, Kako bomo živeli skupaj (How Will We Live Together?). Takrat leta 2006 sem v okviru umetniške rezidence nekaj časa preživela v brazilski državi Acre. Spoznala sem skupnost ob reki Croa z blizu 400 družinami, ki je bila v procesu, da postane ena od ekonomskih skupnosti, ki izkoriščajo gozd na tak način, da gozd in oni preživijo kot soodvisna skupnost. Ideja je v tem, da se gozd ne izkorišča na ta način, da se ga poseka, ampak da je možno živeti trajnostno z njim. Država Acre je razdelila tretjino svojega teritorija takim skupnostim in tako izpostavila trajnostni razvoj, o katerem se dosti govori danes v zvezi s podnebnimi spremembami."

Zmeraj dodate serijo risb s ključnimi mislimi, ki analizirajo nove iniciative. S stenskimi risbami ste začeli na razstavi v Moderni galeriji leta 2003, kajne? Odslej so prepoznavna stalnica vašega dela.

"Res sem s stenskimi risbami začela na tisti razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani. Stenske risbe so moje povečane risbe, nič drugega. Rada jih imam, saj se v stensko risbo obiskovalci vpletejo skozi izkušnjo prostora.

Pred tremi leti sem naredila tako risbo - diagram v irskem mestu Carlow, kamor me je povabil tamkajšnji Visual Art Center. Institucija si je želela manj razstav in več angažiranosti lokalne javnosti, podobno, kot se preoblikujejo drugi muzeji po svetu in tudi pri nas. Moja stenska risba je bila za njih simbol prehoda od galerijskega prostora do prostora, ki vključuje delovanje lokalne skupnosti. Bilo je fascinantno, ker so naredili risbo na steni, visoki deset metrov, in je tako tudi s svojo velikostjo nagovarjala obiskovalce."

V vseh vaših projektih se ukvarjate s problemi učinkov globalizacije na način življenja hitro rastočih in prenaseljenih predelov sveta. Kar vas zanima, je infrastruktura: voda, kanalizacija, elektrika, komunikacije … Suha stranišča v Caracasu (tam ste bili pol leta pred 15 leti) so bila denimo eden takih revolucionarnih projektov?

"Tisto suho stranišče v neformalni soseski La Vega v Caracasu je bil projekt, za katerega morda z današnjega zornega kota lahko rečemo, da je bil pred svojim časom, ni pa bil revolucionaren. Na primer, dizajn so prispevali ekološki aktivisti iz Mehike. Novo je bilo to, da smo s suhim straniščem poskusili razmisliti o odnosu med arhitekturo in infrastrukturo v delu mesta, kjer prebivalci dobijo vodo samo dvakrat na teden. Lokacija, na kateri smo delali v Caracasu, namreč ni imela dostopa do komunalnega vodnega omrežja. Danes so trajnostne rešitve, ki jih razvijamo glede porabe vode, izredno popularne in zato bolj prisotne v javnosti. Projekt v Caracasu je bil zame zanimiv, ker sem prvič izkusila sodelovanje med udeleženci iz različnih strok - umetniki, dizajnerji, arhitekti, urbanimi antropologi in drugimi."

Na mariborski konferenci ste opozorili na pomen staroselskega odnosa do dobrin, do zemlje … Lahko poveste kaj več o vaših najaktualnejših raziskavah v Avstraliji, primerjavi slovenske in avstralske reke, Soče in Lachlan? Morda poveste kaj o njihovem odnosu do dobrin, ki je za današnje čase in prihodnost zelo pomemben, poučen.

"Za obe reki je skupno, da lokalni prebivalci izpostavljajo potrebo po trajnostnem odnosu do vode - do reke in njenega okolja. Prebivalci, ki živijo ob reki Lachlan v Avstraliji, so se organizirali v boju proti povišanju jeza, saj bi novo upravljanje reke porušilo ravnotežje bivanja v reki in ob njej. Govorim o široki koaliciji kmetov, od katerih so eni na levi in drugi na desni politični strani. To je podobno kot v Sloveniji, ko so se zbrali podpisi za referendum o vodi onkraj političnih razlik. V Avstraliji ima staroselski glas pomembno vlogo v tem boju, če lahko tako rečem. Staroselci razumejo, kaj pomeni trajnostno upravljanje pokrajine - pravijo, da kakršenkoli poseg v naravo s sabo prinese tudi razmislek, kakšne so posledice posega v naslednjih sedmih generacijah. Doma so tudi v sami praksi in posredujejo svoje znanje tistim, ki želijo kmetovati bolj trajnostno."

Kakšen je vaš odnos do galerijske postavitve? Ves kontekst je pomemben, kajne? V Guggenheimovem muzeju v New Yorku so vaš način dela imeli za zelo sodobnega, po podelitvi nagrade Hugo Boss so tudi odkupili vaše delo?

"Res je tako. Moja dela so v precej zbirkah, med drugim v muzeju MoMA v New Yorku - odkupili so risbe, v zbirki berlinskih državnih muzejev v Narodni galeriji je arhitekturni študijski primer Caracas: Growing Houses. V Sloveniji ima Moderna galerija Ljubljana nekaj del v svoji stalni zbirki, Zbirka Lah ima risbe. Javne zbirke v muzejih so javni prostori, ki jih radi obiskujemo in v katerih oblikujemo skupaj z deli, ki jih srečamo, pogled na svet. Razstava z naslovom Ko ste v dvomu, pojdite v muzej v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je bila na ogled do srede maja, je umestila pomen umetniških zbirk v kulturnih prostorih, kot je naš, slovenski."

Kako pa je s percepcijo vašega dela - glede na državo? Doma ste bili dolgo "nerazumljeni", kajne?

"Mislim, da ni tako. V Sloveniji precej razstavljam. Letos posebej veliko - sodelujem na razstavi Pismo za prihodnost pod okriljem EKO 8 v Mariboru, na razstavi Ko gesta postane dogodek v Mestni galeriji, jeseni v novi Cukrarni, v Moderno galerijo bo po vsej verjetnosti prišla razstava, ki je zdaj v rimskem MAXXI-ju. In seveda sodelovala sem s svojimi risbami tudi na razstavi Ko ste v dvomu, pojdite v muzej v Mestnem muzeju Ljubljana."

Ta čas sodelujete na beneškem bienalu arhitekture. Predstavljate se v Giardinih, v centralnem paviljonu. Nekoč so ga imenovali italijanski. Ste si ogledali tudi Slovenski paviljon?

"Nisem bila že dolgo na arhitekturnem beneškem bienalu - navadno si ogledam umetniški bienale - in letos sem bila med obiskom pozitivno presenečena nad razstavo. Slovenski paviljon Skupno v skupnosti me je izredno razveselil s tematiko zadružnih domov - od analize, ki je pokazala, da večina zadružnih domov še danes živi kot skupnostni prostor, do filma, ki je zaokrožil raziskavo z intervjuji tistih, ki ta prostor uporabljajo. Tudi to je dobro, da je projekt vpogled v zapuščino naše ne tako oddaljene polpreteklosti.

Upam, da bom imela čas iti na beneški bienale še enkrat, saj sem bila na otvoritvi zaposlena s svojim projektom. Z Ooze arhitekti, s katerimi sodelujem že deset let na javnih umetniških projektih, predstavljamo Prihodnji otok (Future Island) v centralnem paviljonu v sekciji Kot en planet (v originalu As One Planet). Prihodnji otok je umetni otok, ki se to poletje realizira v novem kampusu Stockholmske univerze. To je otok iz kamnov, pionirska krajina, biotop za floro in favno, ki se počasi prilagaja spremenjenim okoljskim razmeram. Razdeljen je na dva dela, na toplo cono na severu in hladno na jugu. Simulirali smo klimatske spremembe, ki se dogajajo okrog nas vsled podnebnih sprememb."