Obkrožen z nabožnimi kipi iz ruške cerkve Marijinega imena, dr. Martin Klinc v svojem konservatorsko-restavratorskem ateljeju v Spuhlji pri Ptuju razlaga, da se mora njegovo delo ujemati z originalom: "To, kar vidiva, so kipi s stranskega oltarja, narejeni v dvajsetih in tridesetih letih 18. stoletja, stari torej kakih 300 let. Narejeni so iz lipovega lesa, še vedno dobro ohranjeni, tudi škodljivci so jim kar prizanesli. Zdaj je moja naloga, da poškodovane dele restavriram, jih očistim, odstranim moteče kasnejše predelave, kakemu kipu manjka prst ali je kje okrušen, kar bom nadomestil z novim, prav tako delom iz lipovega lesa. Sledila bo barvna dopolnitev poškodovane poslikave in zdrgnjene pozlate. Sam sem z opravljenim delom zadovoljen, če je to kar najmanj opazno in če kip spet zasije v svoji prvotni podobi."
Od mizarja do restavratorja
Po končani mariborski srednji lesarski šoli se je Martin Klinc odločil za študij restavratorstva na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer mu je strokovno znanje iz srednje šole prišlo še kako prav: "Poznal sem les, vedel, kako z njim ravnati, med srednješolskim izobraževanjem sem pridobil tudi ročne spretnosti. Študij restavratorstva sem že takrat povezoval z delom, in če je bila kakšna možnost, sem šel pogledat, ali imajo kakšno delo zame v ptujsko-ormoškem pokrajinskem muzeju. Tam sem spoznal Boštjana Roškarja, restavratorja za les, in mi je rade volje pomagal pri odkrivanju skrivnosti dela, ki ga zdaj opravljam z največjim veseljem. Že takrat sem tudi sam iskal možnosti samoizobraževanja, kupoval strokovne knjige, še starša sta se s kakega bolšjega sejma pogosto vrnila s starimi knjigami, češ, morda najdeš kaj o področju svojega dela. Brez poznavanja zgodovine umetnosti pri tem mojem delu pač ne gre." Po končanem študiju restavratorstva se je sogovornik, ki je danes tudi predavatelj na Višji strokovni šoli za les in oblikovanje Lesarske šole Maribor, odločil za podiplomski študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in tam je tudi doktoriral. "Takrat, na koncu rednega študija, sem spoznal, da potrebujem še več znanja o lesu in njegovi zaščiti, in v času doktorskega študija sem razvijal metodo mikrovalovnega uničevanja škodljivcev, ki jo zdaj pri svojem delu tudi uporabljam. Zdaj to svoje znanje predajam kot predavatelj študentom pri predmetih restavriranje in rezbarjenje, patologija in zaščita lesa ter pomožni materiali v lesarstvu. Pri tem veliko pozornost namenjam praktičnemu delu in tako tudi teoretični del predavanj izvajam kar v delavnicah. Pogrešam, še vedno, šolanje za restavriranje v smeri umetnostne obrti, kar se pozna pri restavriranju pohištva in druge opreme, ter stavbnega pohištva."
Z dobrim delom do novih naročil
Martin Klinc se v svoji konservatorsko-restavratorski delavnici posveča predvsem restavriranju umetniških predmetov, oltarjev in kipov, tudi muzejsko pohištvo se pogosto znajde v njegovih rokah, pa je tako restavriral pohištvo iz rezidence na Brdu. "Sam se ne oglašujem, ampak verjamem, da dobro opravljeno delo vodi do novih naročil. V času študija sem sodeloval tudi v slovenskem restavratorskem centru ter tam spoznal sodobne pristope in tehnologije konservatorstva in restavratorstva. Sam se pri svojem delu najraje odločam za tradicionalne pristope in materiale, je pa odločitev o postopku, ko gre za večja in obsežnejša dela, vedno v dogovoru z odgovornim konservatorjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Odločitev, kakšne materiale uporabiti, pa je odvisna tudi od okolja, v katerega kipe, pohištvo ali kak drug predmet vrnemo. Tako so denimo v vlažnih okoljih obstojnejši umetni materiali. Restavratorstvo pa še zdaleč niso le lepotni popravki, za vidnim se skriva veliko več in mene zelo zanima ta globina mojega dela. Da je to resnično strokovno, sam pogosto obstoječe orodje za delo prilagodim, s tem pa pomagam tudi kolegom."
Obnovljena relikvija iz cerkve sv. Vida
Zahtevno in zato tudi polno izzivov je bilo restavriranje relikvije učenca sv. Donata iz cerkve sv. Vida na Vidmu, ki so ga Videmčani dobili iz Rima leta 1850, pravi sogovornik. "Močno dotrajana relikvija je bila shranjena pod cerkvenim oltarjem. Na osnovi mojega preteklega dela so mi zaupali obnovo lesenega baročnega sarkofaga, ki je bil desetletja dolgo zaprt v Marijinem oltarju in neopazen za javnost. Zdaj je ta zraven Straubovega stranskega oltarja največja dragocenost videmske cerkve, ki se ponaša tudi z dragocenim ornatom, bogato vezenim slavnostnim liturgičnim oblačilom, ki so ga v preteklosti izdelale sestre magdalenke iz samostana v Studenicah, restavrirala pa dr. Eva Ilec, vodja konservatorsko-restavratorskega oddelka za tekstil iz ptujsko-ormoškega pokrajinskega muzeja."
