Šestnajstega junija 1979 sva se na Mariborski koči na Pohorju srečala z Otom Rimelejem. Danes je Oto priznan slikar, teoretik, nagrajenec Prešernovega sklada, takrat je bil pa eden najbolj inovativnih kitaristov. Igral pa je v bendu, ki se mu je reklo Zeus. Njihov pevec je šel v vojsko in zato so iskali novega. Na Mariborsko kočo na Pohorju sem prišel s svojo družbo po svežo pijačo, saj nam je v počitniški hišici mojega očeta, v kateri sem praznoval rojstni dan, naša prehitro pošla. Posodil mi je svojo kitaro, ker je moja ostala v vikendici, me poslušal, kako igram svojo verzijo Starega vojaka, ki je bila v takratnih razmerah provokativna pesem, uperjena proti JLA, in me povabil na avdicijo. Dva dni kasneje, v ponedeljek, 18. junija, sem se ob šestih zvečer pojavil na vaji skupine Zevs.
Klaviaturist Mirko Kosi in basist Zoran Stjepanovič sta me preizkusila, kaj in kako visoko ali nizko lahko zapojem. Ugotovili so, da me prepevanje komada Child in Time Deep Purplov sploh ne zanima, da so mi bližje kakšni Doorsi ... Povedal sem, da imam največ uspeha pri puncah, če zapojem tisto: Feelings, nothing but the feelings ..., kar pa njih ni najbolj zanimalo, pa smo ta del avdicije opustili.
Šli so ven, staknili glave in me sprejeli v band, ki je poleg novega pevca iskal tudi novo ime. Takratne glasbene skupine v Sloveniji so nasploh nosile medla imena. Recimo Oko, Dlan, Jutro, Modrina ... Člani Zeusa so razmišljali o TG 90, kar je bila oznaka za neki buldožer, s čimer bi, priznam, poudarili svoje glasbene korenine. Ampak kdo bo pa to vedel? Ali pa: Brez omejitve za TG 90? Če napišem nekaj na zid, sem si rekel, na plakat in hočem pritegniti pogled, moram biti toliko drugačen, da bodo ljudje to dejansko prebrali. Takrat sem prebiral Hellerjev roman Kavelj 22 in se spomnil na Lačnega Joeja, kralja pehfoglov, ki so ga preganjale neskončno zanimive nočne more. Ampak ker pri nas ni Joejev - čeprav smo imeli v Mariboru tudi posebneža s tem vzdevkom -, sem ga nadomestil s Francem. Lačni Franc? Vsi so bili proti. To je pa totalno brez zveze!
Še nekaj predlogov za ime je padlo, ampak vztrajal sem, naj bo Lačni Franc, in ko smo to napisali na plakat in nalepili na zid, so se res vsi vprašali: Kaj pa je to? Iritiralo je in bilo je popolnoma drugačno od vseh obstoječih imen slovenskih skupin tistega časa.
Nikoli nas niso znali posneti tako, kot bi bilo treba, mi jim pa tudi nismo znali pomagati
