Pandemija covida-19 je za milijone ljudi preoblikovala svet. Oziroma, bolje rečeno, pandemija je razkrila in zaostrila globoko zakoreninjene neenakosti med rasami, spoli in razredi po celem svetu ter podčrtala nezmožnost mnogih političnih sistemov, da se na krizo odzovejo na način, ki bi varoval človekove pravice in dostojanstvo. Svet se ne bo mogel ponovno postaviti na noge in se soočiti z obsežnimi eksistencialnimi grožnjami, kot so podnebne spremembe, dokler nam ne bo uspelo v politično in državljansko življenje povrniti občutka upanja.{infobox-quote_full}166889{/infobox-quote_full}
K sreči nam Splošna deklaracija človekovih pravic ponuja način, kako lahko človeštvo začrta pot naprej. Deklaracija, ki jo je leta 1948 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov (ZN), je v današnjih razmerah prav tako relevantna, kot je bila v času okrevanja od fizičnega in moralnega opustošenja, ki ga je za sabo pustila druga svetovna vojna.
V prvem členu deklaracije je odločno in nedvoumno izražena neomajna resnica: "Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice." Če želimo to vizijo uresničiti danes, moramo od svojih voditeljev zahtevati, da se zavežejo k pomenljivim, izvedljivim in izmerljivim ukrepom, namesto da zgolj nudijo lepe besede. Predvsem morajo zagotoviti, da bodo cepiva proti covidu-19 pravično razdeljena po celem svetu in da bodo države, ki so najbolj izpostavljene podnebnim spremembam, prejele ustrezno finančno podporo.{api_embed_photo_L30}688958{/api_embed_photo_L30}
Za začetek bi morale države z visokimi dohodki sprejeti ukrepe za doseganje cilja, ki ga opredeljuje vnaprejšnja tržna zaveza mednarodne pobude Covax za pravično razdelitev cepiva proti novemu koronavirusu. Ta pravi, da morajo najrevnejše države najpozneje do 1. septembra letos prejeti vsaj milijardo odmerkov cepiva, najkasneje do sredine prihodnjega leta pa vsaj dve milijardi.
Moralno sporno je, poleg tega pa kratkovidno tako z zdravstvenega kot z gospodarskega vidika, da bogate države kopičijo zaloge cepiv za svoje državljane. Dlje kot bo novi koronavirus razsajal in mutiral v revnejših državah z manj razpoložljivimi sredstvi, bolj se bo človeštvo oddaljilo od tega, da enkrat za vselej izkorenini to bolezen, ki ogroža naša življenja in vire dohodkov.
V tem duhu bi morali voditelji držav skupin G7 in G20 upoštevati Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) in Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), ki pozivata k prostovoljnemu izdajanju licenc in prenašanju tehnologije za proizvodnjo cepiv v tretje države. Če tega ne storijo, bi morali vsaj takoj odpraviti zaščite intelektualnih pravic v zvezi s cepivi. Ta ukrep je nedavno podprl tudi predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden. A na žalost voditelji G7 na nedavnem vrhu niso pokazali, da resnično dojemajo, kako veliko odgovornost nosijo pri spopadanju z neenakostjo, ki se je zaradi pandemije še povečala. Na splošno je covid-19 razkril pomanjkljivosti ozkogledne nacionalistične in populistične politike, ki zavrača znanstvene dokaze in sočutje. Nobena država ne bo mogla te grožnje javnemu zdravstvu odpraviti sama, pa naj bo država še tako močna ali velika.
Ključno je, da se voditelji učijo na svojih napakah in upoštevajo priporočila strokovnjakov neodvisne skupine za pripravljenost in odziv na pandemijo (IPPPR). Le zdravstveni sistemi, ki bodo ustrezno integrirani, organizirani in finančno podprti, se bodo namreč lahko postavili po robu pandemijam in zdravstvenim krizam, ki se utegnejo pojaviti v prihodnje.
Toda neuspehi bogatega sveta pri obvladovanju pandemije so dodatno spodkopali zaupanje med globalnim severom in globalnim jugom. To pomeni, da bo na novembrskem podnebnem vrhu COP26 v Glasgowu še težje doseči soglasje.
Vse države morajo pred COP26 predložiti bolj ambiciozne kratkoročne cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Še vedno čakamo, da bodo največje onesnaževalke storile prav to. Najbogatejše države morajo obenem povrniti izgubljeno zaupanje. Zato morajo pokazati, kako nameravajo povečati podnebne finančne prispevke in izpolniti svojo obljubo o vlaganju 85 milijard evrov na leto za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam v državah v razvoju.
Pri odgovarjanju na izzive v zvezi z varovanjem človekovih pravic, premagovanjem pandemije in spopadanjem s podnebno krizo moramo biti pozorni na dve stvari. Prvič, ne smemo biti preveč samozadovoljni in, drugič, naša odgovornost je, da ravnamo v skupno dobro. V teh zahtevnih časih se lahko vsi zgledujemo po Nelsonu Mandeli, voditelju, ki se je vselej držal svoje zaveze k spoštovanju človekovih pravic in pravice.
Ironija zgodovine je, da je bila Splošna deklaracija človekovih pravic sprejeta prav v letu, ko je v Južnoafriški republiki postal apartheid uradna državna politika. Toda Mandela je takoj prepoznal moč in potencial, ki ju je deklaracija ponujala. Leta 1997 je kot predsednik Južne Afrike dejal: "Za vse nasprotnike tega hudobnega sistema so preproste in plemenite besede deklaracije predstavljale nenaden žarek upanja v enem naših najtemnejših trenutkov."
Bolj kakor kdajkoli poprej moramo ponovno odkriti in vzpostaviti načeli solidarnosti in skupnega prizadevanja, ki sta predstavljena v deklaraciji in ju je Mandela vedno znova znal ganljivo ubesediti. Naša naslednja naloga ni "boljša ponovna izgradnja", saj ne smemo ponovno graditi na podlagi statusa quo ante, ki je ustvaril nepravične in nedelujoče sisteme. Namesto tega se moramo osrediniti na izgradnjo boljše prihodnosti ter s pomočjo upanja, discipliniranosti in odločnosti zgraditi trajnosten, miren in pravičen svet za prihodnje generacije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
