Voditelji z vsega sveta so se nedavno zbrali v New Yorku za zasedanju Združenih narodov, kjer so posebno pozornost namenili podnebnim spremembam, pri tem pa je pomembno opozoriti, da mesta niso pomembna samo za sobivanje ljudi in dialog, ampak so tudi glavni vir emisij toplogrednih plinov. Kot središče zaposlovanja, trgovine in inovacij so mesta motorji ekonomske rasti, kar kaže več kot 80 odstotkov globalnega BDP. Do sredine tega stoletja bo več kot šest milijard ljudi - kar je skoraj 70 odstotkov svetovnega prebivalstva - živelo v urbanih središčih. Danes imajo mesta okrog štiri milijarde prebivalcev, pa že zdaj potrošijo več kot dve tretjini vseh svetovnih naravnih bogastev in energije na račun več kot 70 odstotkov emisij ogljikovega dioksida. In ker se mesta še naprej širijo, rastejo tudi te številke. Tako je med letoma 2011 in 2013 Kitajska za razvoj svojih mest potrošila več cementa, kot so ga ZDA v celotnem 20. stoletju.
Prihodnost našega planeta je tako odvisna od tega, kako bomo upravljali razvoj urbanih središč. In ker mesta največ prispevajo h klimatskim spremembam, so zaradi tega tudi najbolj ogrožena, a bodo imela hkrati največ od tega, če jih ozelenimo. Glede na to, da več kot 90 odstotkov urbanih območij stoji ob obali in da nenehno narašča nevarnost, da se bo gladina morja dvigovala, je pred nami ogromno dela, da večji del svetovnega prebivalstva obvarujemo pred to grozečo nevarnostjo in drugimi klimatskimi spremembami. Ukrepi proti klimatskim spremembam pa bodo imeli največji vpliv prav na velika mesta. In če bi postala ta bolj združena, povezana in koordinirana na področju varstva okolja, bi lahko do leta 2050 prihranili do 15,5 milijarde evrov.
Za začetek moramo storiti veliko več, kot je samo zmanjševanje porabe energije in škodljivih emisij ter preprečevanje onesnaževanje zraka, izboljševati moramo energijsko učinkovitost v urbanih središčih. Urbane infrastrukture pa ni mogoče spremeniti na hitro, spremembe so mogoče v daljšem časovnem obdobju - trenutek, da se ponovno začnemo pogovarjati o urbanizaciji, pa je zdaj. Mesta potrebujejo razvojni načrt, da bi zmanjšala izpuste ogljikovega dioksida, postala odporna in vključila v delovanje vse pomembne sektorje gospodarstva - samo tako bodo stopila na pot, ki vodi do čiste energije. Snovalci politike pa bi morali načrtovati prilagoditve na osnovi obstoječe infrastrukture in novih dolgoročnih investicij.
Storiti moramo veliko več, kot je samo zmanjševanje porabe energije in škodljivih emisij, izboljševati moramo energijsko učinkovitost v urbanih središčih
