Pred nekaj tedni so me povabili k projektu Bodi dober, bodi kul!, s katerim iniciativa dobromislečih poskuša pokazati, kako smo zbanalizirali otroške in mladostniške vzornike. Takrat sem si mislila, hudiča, le kje ste našli mene. Mene, ki sem polna tatujev. Ušesa imam preluknjana, "popirsana" v stilu švicarskega sira, da o navdušenju nad metalom ne govorim. Nja, če temu dodam še svoje bulerje, obsesijo z Batmanom in polno torbico sladkorčkov iz restavracij, verjetno ne ustrezam podobi idealne snahe. Pa četudi ali pa prav zaradi dejstva, da sem zdravnica, nevrologinja.
Sem kul? Za slednje bi verjetno še imela možnost, če bi iznašla način, kako v eni minuti z eno potezo izbrisati podočnjake in v stilu legendarnih vlogerk posneti en hudo dober klip. A ker svojo maskaro iščem že nekaj mesecev, po novo pa mi še ni uspelo iti, moja cela kozmetična torba pa ne preseže vrednosti 25 evrov, mi to verjetno ne bi uspelo. Pa četudi bi vmes zamenjala telefon za nekoliko novejšega.
Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si speremo masko dneva
