Kot generalni sekretar Združenih narodov veliko časa preživim v pogovorih s svetovnimi voditelji in spremljam svetovne trende. Jasno mi je, da smo zdaj v odločilnem trenutku v mednarodnih odnosih. Svetovno odločanje je blokirano in prav v tem je temeljno protislovje.
Po eni strani se številni današnji svetovni voditelji zavedajo naših skupnih groženj: covid-19, podnebje in nereguliran razvoj novih tehnologij. Strinjajo se, da je v zvezi s tem nekaj treba narediti, vendar temu skupnemu razumevanju po drugi strani ne sledijo skupni ukrepi. Razhajanja se dejansko še poglabljajo. Vidimo jih povsod: v nepravični in neenakopravni razdelitvi cepiv, v svetovnem gospodarskem sistemu, v katerem revni ostajajo revni, v povsem neustreznem odzivu na podnebno krizo, v digitalni tehnologiji in medijskem prostoru, ki izkoriščata delitve, ter v naraščajočih nemirih in konfliktih po svetu.
Če se svet strinja z diagnozo teh pogostih težav, zakaj jih ne more učinkovito reševati? Vidim dva temeljna razloga. Prvič, ker zunanja politika pogosto postane projekcija notranje politike. Kot nekdanji predsednik vlade vem, da lahko mednarodne zadeve kljub dobrim namenom nadvlada notranja politika. Dozdevni nacionalni interesi lahko zlahka prevladajo nad večjim svetovnim dobrim. Ta vzgib je razumljiv, četudi je v primerih, ko je solidarnost v lastnem interesu države, napačen. Najboljši primer so cepiva. Vsi se zavedamo, da virus, kot je ta, ki povzroča covid-19, ne spoštuje državnih meja. Potrebujemo univerzalno cepljenje, da bi zmanjšali tveganje pojava novih in nevarnejših različic, ki bi prizadele vse ljudi v vseh državah. A namesto da bi s svetovnim načrtom cepljenja dali prednost cepivom za vse, so vlade z ukrepi ščitile le svoje ljudi, vendar je to samo polovica strategije. Seveda morajo vlade poskrbeti za zaščito svojih ljudi, toda če si ne bodo istočasno prizadevale za cepljenje po vsem svetu, lahko nacionalni načrti cepljenja postanejo neuporabni, ko se pojavijo in razširijo nove različice.
Drugič, številne današnje svetovne institucije oziroma strukture so zastarele ali preprosto šibke, geopolitične razlike pa ovirajo potrebne reforme. Na primer, pristojnosti Svetovne zdravstvene organizacije niti približno ne zadoščajo za usklajevanje odziva na pandemije. Hkrati so mednarodne institucije, ki imajo večjo moč, ohromljene zaradi delitev, kot je primer v Varnostnem svetu, ali so nedemokratične, kot so številne naše mednarodne finančne institucije.
Skratka, svetovno upravljanje je neuspešno ravno v trenutku, ko bi moral svet stopiti skupaj, da bi rešil svetovne probleme.
Ukrepati moramo skupaj, in sicer zaradi nacionalnega in svetovnega interesa, da zaščitimo ključne svetovne javne dobrine, kot sta javno zdravje in naše podnebje, ki podpirata blaginjo človeštva. Takšne reforme so nujne, če želimo uresničiti skupna prizadevanja za naše skupne svetovne cilje za mir, trajnostni razvoj, človekove pravice in dostojanstvo za vse. To je težka in zapletena naloga, pri kateri je treba upoštevati vprašanja nacionalne suverenosti. Vendar neukrepanje ni sprejemljiva možnost. Svet nujno potrebuje bolj učinkovite in demokratične mednarodne mehanizme, ki lahko rešujejo težave ljudi. Kot nas je naučila pandemija, so naše usode povezane. Če koga pustimo za seboj, tvegamo, da bomo za seboj pustili vse. Najbolj ranljive regije, države in ljudje so prve žrtve tega paradoksa v svetovni politiki. Toda vsi so povsod neposredno ogroženi.
Težave, ki jih je ustvarilo človeštvo, lahko človeštvo tudi reši
Dobra novica je, da lahko nekaj storimo glede naših svetovnih izzivov. Težave, ki jih je ustvarilo človeštvo, lahko človeštvo tudi reši.
Septembra lani sem izdal poročilo o teh vprašanjih. Naša skupna agenda je izhodišče, načrt za združitev sveta pri reševanju teh izzivov upravljanja in oživitvi večstranskega sodelovanja za 21. stoletje. Spremembe ne bodo enostavne in se ne bodo zgodile čez noč, lahko pa začnemo z iskanjem področij, glede katerih se strinjamo, in začnemo stopati po poti napredka.
To je naša največja preizkušnja, saj je toliko na kocki. Posledice že vidimo. Ko ljudje začnejo izgubljati zaupanje v sposobnost institucij, da zagotovijo rezultate, lahko izgubijo tudi zaupanje v vrednote, na katerih te institucije temeljijo. Na vseh koncih sveta opažamo upadanje zaupanja in bojim se, da bo to vodilo v ugašanje skupnih vrednot. Nepravičnost, neenakopravnost, nezaupanje, rasizem in diskriminacija mečejo temno senco na vsako družbo. Povrniti moramo človeško dostojanstvo in se na skrbi ljudi odzvati z jasnimi odgovori. Zaradi vse večjih medsebojno povezanih groženj, ogromnega človeškega trpljenja in skupnih tveganj smo dolžni spregovoriti in ukrepati, da bi pogasili požar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
