(JAVNO PISMO) Dobrodošli na uradu za študij

Ob koncu letošnjega poletja je bila v Večeru objavljena kolumna Melite Forstnerič Hajnšek "Srce univerze in pešanje duha", ki z neizprosnostjo rentgenskega stroja posname stanje duha na Univerzi v Mariboru in klinično sliko strne v eni povedi: "Če se danes ozremo po univerzitetni krajini, sta mentalna suša in humanistična izpraznjenost tako vnebovpijoči, da boli." (Večer, 25. 8. 2021) Na univerzi, ki da nekaj nase, bi se ob tako zaskrbljujočih ugotovitvah prižgali vsi alarmi, še posebej če so izpod peresa zunanje opazovalke, ki je ena najbolj etabliranih družbeno-kulturnih kronistk mesta v zadnjih treh desetletjih.

In odziv univerze? Molk. Kot da se ni zgodilo nič.

Na omenjeno kolumno sem se nazadnje spomnil pred nekaj dnevi, ko sem nepričakovano nastopil v eni od drobnih epizod iz univerzitetnega vsakdana, ob katerih se v onostranstvu občasno kratkočasi Franz Kafka. Gre pa takole:

Konec septembra mi je neki podiplomski študent v neformalnem pogovoru omenil, da zaproša za pogojni vpis v višji oziroma ponovni vpis v isti letnik, saj ni zbral dovolj kreditnih točk za redno napredovanje. Informacija me je presenetila, saj gre za zelo dobrega študenta, ki je imel med neopravljenimi tudi "moje" predmete, pri katerih je obveznosti opravil s sprotnim delom, a se je izkazalo, da se iz nekega razloga ni prijavil na izpitne roke in posledično uradno ni imel vpisanih ocen. Zdelo se mi je, da je najmanj, kar lahko storim, da nemudoma zaprosim za razpis dodatnih izpitnih rokov, da mu lahko vpišem ocene pri petih predmetih; študenta sem sicer že vnaprej opozoril, da to verjetno ne bo mogoče. Bojazen se je izkazala za upravičeno, saj me je prodekanica obvestila, da glede na okoliščine rokov ni mogoče razpisati, ker bi bilo to v nasprotju s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja UM. Odgovor sem vzel na znanje in dodal, da bo moral to razumeti tudi študent, s čimer je bila zadeva zame zaključena.

Na svoje presenečenje pa sem pred nekaj dnevi prejel pismo rektorja UM prof. dr. Zdravka Kačiča, v katerem me opozarja, da sem v zgoraj opisanem primeru zagrešil "kršitev hujše narave", o kateri ga je obvestil dekan prof. dr. Darko Friš (mene kot domnevnega kršilca pa ne). Rektor v nadaljevanju pisma na približno dveh gosto tipkanih straneh navaja določila Pravilnika, ki sem jih domnevno prekršil.

Pismo je napisano v zgledni uradniški maniri, a z drobno lepotno napako: vrti se okrog izpitnih rokov, ki sploh niso bili razpisani. Samo na sebi se zastavlja vprašanje, za kakšno kršitev sploh gre. Razumel bi jo, če bi denimo grobo pritiskal na strokovno delavko, da razpiše dodatne roke. Pa se to ni zgodilo. Nasprotno: da bi se izognil morebitnim formalnim zapletom, nejasnostim ali vtisu, da karkoli počnem mimo pravil, sem se obrnil na resorno prodekanico in upošteval njeno pojasnilo. V čem je torej težava? Edini možen odgovor je, da v moji nameri za razpis roka. In če slednje, kaj to pomeni? Vsaj sam si tega ne znam razlagati drugače, kot da je na Univerzi v Mariboru nekdanji zloglasni verbalni delikt očitno evoluiral v miselnega, kjer bo prepovedano že pomisliti na to, kako denimo pomagati študentom. Rektor v pismu še omenja, da pri dveh predmetih nisem evidentiral opravljanja sprotnih obveznosti. Ob tem očitno pozablja, da je senat UM v preteklem študijskem letu zaradi razmer učiteljem dal pristojnost, da "prilagodijo metode poučevanja in učenja ter načine ocenjevanja". Zavedam se, da na univerzi veljajo določena pravila. Ampak v življenju se pojavljajo tudi mejni primeri, taki, kjer odgovori niso preprosti in enoznačni. Po desetletju in pol poučevanja na univerzi še predobro vem, kako hitro se tudi odlični študenti, ki po spletu okoliščin ostanejo brez študentskega statusa, izgubijo v vrtincu življenja in nikoli ne diplomirajo. In je vsak tak primer vreden obžalovanja. Zato bi vsaj na univerzi pričakoval, da bo človeka postavila na prvo mesto. Pa ga res? Če sklepam po izkazanem odnosu do zadevnega študenta in mene, velja prej obratno.

V resnici največja težava niso domnevne kršitve. Bistveno bolj skrbi forma mentis, ki jo razkriva pismo, saj rektor univerzo dojema kot ustanovo, ki se namesto z vsebino ukvarja s formo, s čimer pritrjuje lucidnemu opažanju dr. Marka Marinčiča, da se na univerzah birokratizem iz pragmatizma spreminja v ideologijo. Jasno je tudi, zakaj: bistveno lažje se je skrivati za abstraktnimi in navidezno absolutnimi paragrafi, kot pa prevzeti odgovornost in se čisto po človeško vprašati, kaj je prav in kaj narobe.

Josef K. se bo očitno še nekaj časa praskal za ušesom in nejeverno zmajeval z glavo.