Nekoč je bilo … Tako se začnejo pravljice.
Res, nekoč je bilo v Barceloni. V mraku sem se vzpenjal po stopnicah v zadnje nadstropje hiše, katere naslov mi je dal Boris Pahor, verjetno edini tržaški Slovenec, ki je že takrat na manjšine gledal z evropskimi očmi. Potrkal sem na vrata in odprl mi je starejši mož, Ramon Aramon i Serra mu je bilo ime. Podstrešna soba je bila velika, polna knjig, zaprašena, nisem imel kam sesti. Ramon mi je pripovedoval o Kataloncih, o katerih nisem vedel ničesar, miselno me je pospremil v okolje, kjer je bil jezik prepovedan v javnosti, kjer katalonska kultura ni bila priznana in je bil ljudski ples, sardana, ki ga ljudje plešejo v nedeljo po maši kar na trgu, pravzaprav najpomembnejši izraz tega naroda. In tisti kupi knjig, veliko bogastvo, katalonska kultura, ohranjena na zaprašenih policah, zložena v kupih na tleh, v mestu, kjer v katalonščini ni bilo niti besedice, le na zaprta vrata neke trgovine je nekdo z lepilnim trakom pritrdil iz zvezka iztrgan listič, na katerega je napisal "tancat", zaprto v katalonščini, pod kovinsko tablico z uradnim španskim napisom "cerrado". Bilo je sredi poletja, ulice so bile prazne, o turistih ne duha ne sluha, vse je bilo zanemarjeno, povsod kupi smeti. In Ramon je s kančkom ponosa pripovedoval, kako so si Katalonci sami zgradili edino progo podzemne železnice, medtem ko je za Madrid celotno omrežje zgradila država. Da, zveni kot pravljica, pa je bilo res. Pisalo se je leto 1971.
Drugačnost ni neka danost, morda stvar preteklosti, je predvsem stvar prihodnosti
