Kolumna Alenke Strdin Košir: Če zdravnika danes ni, pridejo naslednji dan

Tokratna kolumna nastaja geografsko daleč od oddelka 514 in Slovenije. V osrčju Afrike, tik pod ekvatorjem, v Ugandi, v mestu Kabale, 2000 metrov nadmorske višine, blizu tromeje Uganda-Ruanda-DR Kongo. Zadnjih deset let moj drugi dom, ki ga obiščem vsaj dvakrat letno. Zato je tokratna kolumna malo drugačna. Nastaja sicer le osem ur poti z letalom stran od Slovenije, na tem našem istem planetu, a v resnici v tako zelo, zelo drugačnem svetu.

V mestu Kabale živijo ljudje iz plemena Bačiga, kakšnih štiri milijone jih je (točno prešteti niso), eno od 56 plemen, ki živijo v Ugandi. Skupno okoli 50 milijonov ljudi. Vsako pleme ima svoj jezik, svoje običaje, svoje načine in mnoga še vedno svojega kralja. Bačiga govorijo jezik ručiga. Kralja nimajo, a vseeno svoj sistem vladanja in vrednot. Ob obilici plemen, jezikov in običajev je Uganda za skupnico izbrala angleška pravila. Tako je edini uradni jezik angleščina. Večina ljudi angleško ne govori. Pouk v šolah naj bi potekal v angleščini, kar pa ni vedno res, saj tudi učitelji angleško ne znajo. Jezikov, ki jih govorijo, se v šoli ne učijo. 56 različnih svetov ...

Skupen jim je predsednik, ki vlada že od leta 1986 - Yoweri Museveni (iz plemena Mpororo). Ob vsej kritiki o tem, kako nikakor ni demokratično izvoljen, je treba realno povedati, da je v Ugandi uspel vzpostaviti mir, zavarovati meje, razorožiti bojevita plemena in vzdrževati politično stabilnost, ki je v veliko afriških deželah ni (na primer v sosednjih DR Kongu in Južnem Sudanu).

V Ugandi je registriranih okoli 8000 zdravnikov za 50 milijonov ljudi, v Sloveniji nas je okoli 7000 za 2 milijona. Ali statistično po podatkih WHO - v Ugandi 0,1 na 1000 prebivalcev, v Sloveniji 3,3 na 1000 - torej 30-krat več. Zato je seveda zdravstveni sistem videti povsem drugače ... Večina oskrbe tukaj ni v rokah zdravnikov, pač pa drugega zdravstvenega osebja - medicinskih sester, babic, clinical officerjev (nekaj med sestro in zdravnikom), pa tudi laborantov ali zdravstvenih administratorjev. Ljudje imenujejo doctor - omushaho - vsakogar, ki kakor koli dela v zdravstvu, tako da je včasih med njimi nemogoče razlikovati. In potem so tukaj vrači - omufumu (uradno tradicionalni zdravilci). Ljudje še vedno gredo najprej k njim, kjer jih zdravijo z dimljenjem ali rezi z nožem (skoraj vsi imajo po telesu številne brazgotine po teh rezih), s tradicionalnimi zelišči (mnoga res zdravilna), včasih pa tudi s kravjimi iztrebki na svežo rano.

Uradna zahodna medicina poteka v zdravstvenih centrih. Globoko v vaseh so zdravstveni centri prve stopnje, kjer zaposleni zdravstveni delavec ni nujno medicinska sestra in imajo na voljo nekaj povojev in paracetamol. Marsikje ne več kot koliba, pogosto brez vode, elektrike pravzaprav nikjer. Zdravstveni center druge stopnje ima medicinsko sestro in babico. Imajo nekaj več zdravil - na primer antimalarike in antibiotike, ki jih delijo po poenostavljenih priporočilih, vodijo lahko nezapleten porod. Ženske tukaj rojevajo povsod, zelo pogosto doma ali na polju, povprečno ima ženska šest otrok, porodov lahko tudi več. Zdravstveni center 3. stopnje, kakršen je center na Bwami, kamor hodimo slovenski zdravniki, nudi več - ambulantno delo (na Bwami pregledajo tudi 100 bolnikov na dan), porode z babicami 24 ur na dan, oskrbo nosečnic, kontracepcijo, HIV-ambulanto, osnovni laboratorij, cepljenja, preventivno dejavnost za visok tlak in še kaj ... še vedno pa tukaj ni zdravnika. Vodja centra na Bwami je medicinski brat Ronald, poleg njega zaposleni še clinical officer, dve medicinski sestri, dve babici, laborant, administrator in nekaj pomožnega osebja (čistilci, vozniki čolna). Standard na Bwami je zaradi Slovencev mnogo nad običajnim centrom 3, saj smo pogosto prisotni zdravniki, zaloge zdravil in materiala okrepimo z donacijami in poskrbimo, da v bolnišnico napoteni bolniki tam dobijo potrebno oskrbo.

Šele v zdravstvenem centru 4. stopnje uradno dela zdravnik - mladi ugandski zdravniki takoj po fakulteti (ki traja pet let). Tudi tu niso prisotni ves čas. Dejavnost se v centru 4 še razširi - več preventive, več ambulant, možno je bolnika zdraviti čez noč; imajo tudi majhno operacijsko dvorano, prisoten je anesteziološki tehnik, opravijo lahko preproste posege, predvsem carski rez. Sem so prinesene (bolj redko pripeljane) ženske z zapleti med porodom. Vsi zdravniki v Ugandi znajo takoj po zaključenem študiju opraviti carski rez. To je nujno potrebno, saj so porodi del njihovega vsakodnevnega dela. Umrljivost žensk in dojenčkov je velika. Zdravniki, kot smo jih navajeni pri nas, so prisotni samo v bolnišnicah (in privatnih klinikah v mestih). V Kabale, glavnem centru Bačig, je napotitvena bolnišnica, ki pokriva več kot 2 milijona prebivalcev. V njej je sedaj zaposlenih okoli 20 zdravnikov specialistov (5 porodničarjev, 4 kirurgi, 3 anesteziologi, 5 pediatrov, 4 internisti, dermatolog in psihiater enkrat tedensko). Ko sem prag te bolnišnice prestopila prvič leta 2014, so tam delali en kirurg, en internist v pokoju, dva porodničarja, pediatra so prav takrat izgubili ... Številke so danes bistveno boljše predvsem zato, ker so leta 2018 ustanovili medicinsko fakulteto (takrat skoraj brez zdravnikov).

Zdravstvenega zavarovanja Bačige ne poznajo. Vsak si pomaga, kakor zna. Oskrba v zdravstvenih centrih in referenčnih bolnišnicah naj bi bila financirana od države. A realnost je, da tam velikokrat ni niti osnovnih zdravil, ki naj bi jih država pošiljala vsake tri mesece, kakršnekoli napredne diagnostike in terapije pa sploh ne. Kaj torej naredi en Bačiga iz vasi Burimba ob jezeru Bunyonyi, kadar zboli - na primer ima visoko vročino, glavobol, je zmeden in oslabel. Takšno stanje bolnika je lahko življenjsko nevarno - možni so malarija, meningitis, druge hude okužbe in še kaj. V Sloveniji bi poklicali 112 in po njega bi prišlo reševalno vozilo. V Burimbi edina cesta, ki vodi v vas, večino leta ni prevozna, hiše so razpršene, do njih le stezice. Za reševanje tako uporabljajo nosila, ki so skupna last cele vasi - v nujnem primeru skličejo vaški svet in določijo ljudi, ki bodo bolnika nesli. Skoraj vedno ga najprej nesejo k vraču. Omufumu bo uporabil vroč nož, dim, zelišča ... poskušal bo izgnati zle duhove. Ponavadi ga plačajo s kombinacijo živih kokoši in denarja.

Ko ugotovijo, da vraštvo ni pomagalo (nekaj ur ali več dni kasneje), se odločijo, da ga nesejo v zdravstveni center. Mnogi ne preživijo do takrat. V Burimbi takega bolnika naložijo v kanu in z njim odveslajo do Bwame. Spadajo sicer pod zdravstveni center 3 v Kitoomi, a pot do tja traja dve uri navzgor v hrib, tam pa včasih ni nikogar, tudi ne zdravil. Bwama je zanesljivejša. A tudi tam je oskrba odvisna od tega, ali smo prisotni Slovenci. Brez nas bo bolnik odložen na travo pred zgradbo počakal na vrsto. Pogledala ga bo medicinska sestra in prepoznala, da gre za resno stanje in da tak bolnik potrebuje bolnišnično zdravljenje. Napotitev bo napisala v zvezek, ki ga bolnik prinese s seboj in služi kot kartoteka, in svojcem naročila, naj ga peljejo v bolnišnico v Kabale. Kako ga bodo svojci peljali in s čim bodo to plačali, ni skrb zdravstvenega centra.

Na poti v bolnišnico mora bolnika obvezno spremljati svojec, saj v bolnišnicah ni hrane, pa tudi nege bolj malo. Svojec bo kuhal, ga hranil, negoval, prestiljal. S sabo morajo vzeti posteljnino, pribor za kuhanje, krožnik, brisače, milo, hrano, vodo ... pač vse, kar bolnik (in svojec) potrebuje. S slovenskimi zdravniki na Bwami je oskrba ugodnejša. Tak bolnik bi bil na vrsti takoj, saj ponavadi organiziramo triažo. Ko bi ugotovili, da potrebuje bolnišnico, bi organizirali prevoz, tako bolnega tja pospremili in poskrbeli, da bi v bolnišnici dobil pravo oskrbo (bela koža je včasih koristna). Ljudem, ki nimajo sredstev, pomagamo s plačilom vsaj dela stroškov prevozov in zdravljenja.

Življenje v mestih je nekoliko drugačno, a tudi tam za prevoz v bolnišnico ne dobijo rešilca. Ko je lani mladenič Bryce iz našega otroškega doma imel prometno nesrečo - poškodbo glave in motnje zavesti -, so ga zaposleni iz doma na taksi motorju (eden ga je držal spredaj in eden zadaj) peljali v bolnišnico. Po dvournem čakanju so jim povedali, da ima poškodbo glave in potrebuje CT-slikanje, ki pa ga v bolnišnici nimajo. Zato so ga ponovno z motorjem (eden spredaj in eden zadaj) peljali do zasebnega/plačljivega CT-aparata. Nato ponovno z motorjem nazaj v bolnišnico do kirurga, ki je odčital sliko kot možgansko krvavitev. Potreboval je operacijo. Kirurg jim je dal seznam zdravil in potrebnega materiala za operacijo ter jih poslal v lekarno. Operacijo je opravil - več ur kasneje. Zaposleni so z njim ostali v bolnišnici, ga negovali, hranili, postavljali na noge ... Fant je vse to čudežno preživel in popolnoma okreval. Najbrž zato, ker je star 19 let. In tudi zato, ker v domu za take urgence najdemo potreben denar.

Res je tukajšnji svet zelo, zelo drugačen. Tukaj ljudje potrpežljivo vzamejo, kar dobijo. Čakajo na oskrbo, kolikor pač traja. Če zdravnika danes ni, pridejo naslednji dan. Če zdravila ni ali ga ne morejo kupiti, je že bog tako hotel. Če ni denarja za šolo, čakajo, dokler se nekje ne najde. Zahvalijo se za vsako priložnost, še tako majhno. Tudi sama postanem tukaj neka druga verzija sebe - bolj potrpežljiva, pripravljena na vse, tudi na to, da se kaj ne da narediti - bolnika ne da pozdraviti, čeprav vem, kako; otroku ne omogočiti šolanja, ker denarja ni dovolj. V našem/slovenskem svetu nekatere privilegije (kot sta zdravstvo, šolstvo in pitna voda) jemljemo kot samoumevne. Pripadajo nam. Zelo radi kritiziramo sistem, ki ga imamo. Radi bi več, hitreje, bolje, brez čakanja ... Dobro se je včasih prestaviti v drugačen svet. Kjer isti privilegiji niso dani. Nekateri problemi postanejo z druge perspektive prav smešni.

Seveda kadar sem tu, občasno pokukam v našo službeno viber skupino, a je tam vse mirno, kar pomeni, da delo na našem 514 teče brez zapletov. Nashemererwa. To me veseli.