Sicer polna skrbi, a tudi novih čustev in materinske ljubezni sem verjela, da smo vsi ljudje dobri. Da gremo stran od slabih, ki so nas ves čas izkoriščali in živeli na naš račun.
Tudi virov takih sporočil je bilo takrat bistveno manj, saj digitalne dobe z vsemi prednostmi spleta še nismo poznali. Edini vir je bil že takrat Jelko Kacin, ki se je dnevno oglašal iz Cankarjevega doma. Gledali pa smo ga na skoraj edinem televizijskem programu, ki smo ga lahko.
Na vojno dobičkarstvo v tokratni vojni proti koronavirusu pa zdaj gledam s povsem drugimi in drugačnimi izkušnjami, očmi, ušesi, vrednotami. Iz izkušenj vemo, da imajo politiki vedno drugačen pogled na resnico kot mi. Oni so na odru, obsijani z medijskimi lučmi, mi pa sedimo skriti v parterju naših domov, pred televizijskimi ali spletnimi ekrani. V tej vojni med enimi in drugimi skorajda niti ni novinarjev. So samo kamere. Nič vprašanj, ki bi lahko zmedla govorce, razkrila to, česar nočejo razkriti, ali kako drugače zagrenila življenje nastopajočim predstavnikom oblasti. Ko politiki gradijo resnico, mislijo na lastno slavo in vox populi. Na naslednje volitve, glasove, stolčke in ohranjanje vpliva in moči.
O vojnem dobičkarstvu res ne vem kaj dosti. Upam pa, da bo politična zaušnica krepka
Obiščite spletno stran brez oglasov.
