(MISELNI POSTANKI) Kolumna Petre Vidali: Kako je drevo dvakrat padlo

Kako je padlo drevo je naslov odlične drame Katarine Morano, ki so jo v prav tako odlični režiji Žige Divjaka premierno uprizorili 3. decembra 2022 v SNG Drama Ljubljana. Dramsko dogajanje požene namera privatnega investitorja, da bo na zelenem pasu sredi starega blokovskega naselja zgradil vilablok, kot se reče, s stanovanji po 700.000 evrov. V centru tega zemljišča in v središču drame je drevo. Skupnostno drevo, v katerega senci so se odvijale življenjske zgodbe protagonistov, postane zdaj realna in simbolna točka upora - upora proti gentrifikaciji, upora proti nasilju, proti kapitalu, upora proti nesmislu življenj, kakršna živijo, in upora proti nemoči, da bi se vsemu temu uprli.

Tako kot v najbolj znamenitem dramskem drevesnem ambientu, v Češnjevem oziroma Višnjevem vrtu Antona Pavloviča Čehova, drevo na koncu seveda pade. A če zvok žag in sekir pri Čehovu napoveduje konec neke družine in neke ere, se je zdelo, da bo v Kako je padlo drevo kljub posekanemu drevesu nekaj morda preživelo. Pri Čehovu so junaki samo nostalgični in zmedeni, pri Katarini Morano pa so jezni.

Pozno spomladi letos se je razvedelo, da bo zaradi nujne prenove nevarne zgradbe SNG Drama Ljubljana moral pasti več kot sedemdeset let star divji kostanj pred gledališčem. Niso ga samo nostalgično obžalovali, nasprotniki so začeli podpisovati peticijo Kostanja pred Dramo ne damo! Podpisi in zbiranja tistih, ki mislijo, da bi se morali arhitekturni načrti prilagoditi drevesu in ne drevo načrtom, niso zalegli. "Odstranitev kostanja in drugih dreves je nujna zaradi statične sanacije močno dotrajane stare gledališke zgradbe s podbetoniranjem objekta, izvajanjem del v območju nove kletne avle in ustrezno zaščito gradbene jame," so povedali na ministrstvu za kulturo. Ministrica Asta Vrečko se je osebno potrudila. Rekla je, da so v stranki Levica "navezani na vsako drevo" in da so tudi sami že sprožali akcije za ohranitev dreves in zelene mase v mestih. Toda projekt celovite prenove Drame ne omogoča ohranitve kostanja, zaradi poškodb v preteklosti in njegove starosti pa bi bila tvegana tudi gradnja okoli njega oziroma preselitev kostanja na drugo lokacijo. Ob tem je zagotovila še, da bodo na novo zasadili več dreves, kot jih bodo primorani posekati, in dodala, da bo deblo kostanja ohranjeno v prenovljeni Drami, saj naj bi se v kolektivu odločili, da bodo iz njega ustvarili umetniški projekt.

Ne vem, ali so pretekli četrtek, ko so drevo posekali, deblo res shranili, in ali bodo iz njega kaj naredili. Se pa sprašujem, ali se jim Kako je padlo drevo ne zdi dovolj dober umetniški projekt. Ali ni to projekt, ki je bil, tako kot je prava umetnost vedno, pred časom? In ali ni v to zgodbo fascinantno vpisan paradoks umetnosti in družbe? Realno drevo so navsezadnje posekali zato, da bodo lahko še naprej uprizarjali odlične gledališke komade, ki svarijo pred sekanjem dreves.

Predstava Kako je padlo drevo - mislim, da po krivici - ni bila uvrščena na letošnje Borštnikovo srečanje. Bila pa je in je tudi prejela nagrado za najboljšo predstavo Zaprta študija. New Constructive Ethics po drami Ivana Viripajeva v režiji Nine Rajić Kranjac. Žiga Divjak in Katarina Morano sta v svojih predstavah večkrat eksplicitno opozarjala na družbene probleme. Na dokumentaren gledališki način sta se ukvarjala z našim odnosom do beguncev (predstavi 6 in Game) pa tudi do okolja (predstava Vročina). Nina Rajić Kranjac je bila do aktivizma na odru sumničava. V avtorskem projektu Solo se je prav obešenjaško pozabavala iz takšnega reševanja sveta. Predstava Zaprta študija. New Constructive Ethics nam govori, da smo se zapletli v nerešljivo situacijo. Seveda poskušamo najti rešitev za planet in zase, a morda si je preprosto treba priznati, da četudi bi bila rešitev teoretično mogoča, ne moremo računati na to, da jo bo naša vrsta zmogla udejanjiti. Premiera je imela po zaključnem aplavzu še eno "dejanje" na dvorišču oziroma vrtu gledališča. (Na Borštniku pa so to naredili na vrtu Vrtca Ivana Glinška.) Uprizoritvena ekipa je - "zato, da ne bomo samo govorili, ampak tudi kaj naredili" - zasadila črni gaber. Ob zasajanju so razložili, da so na drevo pomislili poleti med vajami za predstavo, ko so zaman iskali (naravno) senco za čikpavzo.

Vprašanje je, kako bi na takšno gledališko akcijo odreagirala nekaj mesecev prej. Vendar pa sem isto lansko poletje tudi jaz končno postala pozorna na drevesa. Očitno sem potrebovala konstantnih 35+ stopinj in sušo, da sem se začela panično ozirati okrog in jih šteti. In ko sem se enega takih dni hvaležna priplazila pod krošnje dreves na mariborskem Slomškovem trgu, sem se morala spomniti na to, da je kakšna sekira skoraj tri desetletja nazaj visela tudi nad njimi. Ne, ne smem se skriti v njihovo senco: kot velika ljubiteljica arhitekture Borisa Podrecce sem takrat absolutno navijala za to, da bi pri ureditvi trga odstranili večino dreves. Saj imamo v mestu za to park, sem se kregala s prijatelji in znanci. Tisti park s tistimi drevesi, ki jih je letošnje poletje podiralo kot za stavo.

Po enem sušnem in enem viharnem poletju, po Kako je padlo drevo in Zaprti študiji, po drevesu, ki je padlo v drami, in tistim, ki je padlo pred njo, po dveh posajenih drevesih v Kranju in Mariboru imam še vedno rada minimalizem v arhitekturi (in sovražim grdi Šumi, ki je zaprl ljubljansko Dramo in še kaj in je brez kostanja še bolj očiten), ampak zdaj tudi vem, da šteje vsako drevo.

Drevesa so v skrajnih vremenskih razmerah, ki so posledica podnebnih sprememb, protagonisti in indikatorji, žrtev, rabelj ali uteha. V ekstremnih vročinah so zatočišča za ogrožene, v ekstremnih neurjih so ogrožena in ogrožajo življenja. Drevesa so simbolna bitja teh velikih sprememb. Ne bi vedela, ali jim kaj pomenijo objemanja, mislim pa, da so zdaj res opozorila nase. Kdor se zdaj v vročini ne zazira v njihove krošnje in kdor ni v neurjih uzrl njihovih korenin, ne vidi sveta. Najboljše sodobno slovensko gledališče ga, z vsemi podprtimi in posajenimi drevesi v gledališčih in pred njimi, na srečo vidi.