(INTERVJU) Anja Radaljac: Spremljati moramo celo produkcijo, ne zgolj njenih viškov

Stritarjeva nagrada je nagrada za literarno kritiko, beremo pa tudi vaše gledališke kritike, tudi kakšno filmsko. Po mojem mnenju imate dober pregled nad področji in poznate specifike. Me pa zanima: je tisto, čemur v prvi vrsti sledite, specifika medija oziroma načini prezentacije ali estetizacije ali pa so to sporočila, ideje, vrednote ... ne glede na medij?

"Osebno mi posamični umetniški medij navadno močno narekuje doživljanje umetniškega dela: literarno delo tako do mene (seveda) prihaja na drug način kot gledališko ali filmsko in mislim, da je to najbrž neobhodno prvo, kar zaznamuje mojo recepcijo. Navsezadnje zame kot kritičarko pomeni, da moram v tekstu opozoriti na zelo različne elemente del. Z leti sem tako posebno pri gledaliških in literarnih delih razvila nek avtomatizem, da skorajda nezavedno premišljam neke ključne elemente dela. Pri gledališki predstavi je to gotovo najprej režija, a tudi scenografija, sama estetskost, izčiščenost predstave, pri literarnem tekstu vedno najprej slog. Morda je to nekoliko nepričakovano, ne vem, moje kritike so vendarle pretežno precej kontekstualne, ampak navadno mi je spretnost pri obvladovanju umetniškega medija, njegovih orodij in elementov prvi vstopni prag: zelo malo imam potrpljenja - z leti vedno manj - z umetniškimi deli, ki dajejo vtis, da se ne zavedajo orodij, s katerimi ustvarjajo, pa naj bo to jezik ali pa režija, luč, glasba, gib, tekst ... Pri literaturi mi je tako absolutno ključno, da vidim, da sam jezik tvorno vstopa v dialog z vsebino. Trudim se, da v kritikah pišem (tudi) o tem, a ne brez zavedanja, da to je vendarle zgolj prvi korak. Prepričljivo umetniško delo je tisto, ki orodja svojega medija obvlada in zna potem z njimi tudi zares ustvariti nekaj idejno, sporočilno, tematsko, estetsko ... prepričljivega. Ampak vsako delo, ki vstopi v javni prostor, je naposled neka (specifična) javna izjava in trudim se, da pri pisanju jemljem v obzir vse elemente tega javnega izjavljanja."

Prvo vprašanje sem tako zastavila zato, ker so bile vaše kritike verjetno avantgarda kritik z novo etično paradigmo. Veliko koprodukcijsko predstavo Vojna in mir v Purcaretejevi režiji je petelin (ki se na odru prav gotovo ni počutil dobro) "zasenčil" predvsem po vaši zaslugi. Pa tudi sicer se zdi, da je odnos do drugega (žensk, manjšin, živali ...) pri vas v ospredju. Mislite, da je to že prevladujoča paradigma umetnostne kritike na Slovenskem? In ali je to že prevladujoča paradigma umetnosti?

"Če vzameva primer Vojne in miru, bi rada najprej, v navezavi na svoj prvi odgovor, poudarila, da je to predstava, ki je na ravni tega, kar sem izpostavila, da je tisto, kar opazujem najprej - se pravi na ravni veščosti pri uporabi mediju lastnih orodij - odpovedala. To je bilo iz moje kritike predstave tudi jasno razvidno. Tekst, na katerega se to vprašanje nanaša, namreč tekst, ki je obravnaval mesto petelina v tej predstavi, ni bila moja kritika predstave, temveč ločeno besedilo, namenjeno prav tej tematiki. Moja kritika predstave je bila objavljena v Delu in je, kot se trudim v vseh svojih kritikah, obravnavala umetniško delo kot celoto, saj je to preprosto osnova neke kritiške higiene; kritika ne more in ne bi smela obravnavati zgolj enega samega aspekta dela, četudi seveda lahko da enemu aspektu večji poudarek. Vsekakor pa po drugi strani menim, da potrebujemo tudi prostor v medijih, ki omogoča, da se izpostavijo posebno problematični vidiki umetniških del. Kot rečeno, so umetniška dela vedno tudi oblika javnega izjavljanja, lahko pa, kot v primeru gledališča, tudi javna praksa, javno dejanje. Če so taka dejanja ali geste ali izjavljanja problematični, mislim, da je nujno, da imamo možnost o njih polemizirati. Kar zadeva kritiko ožje, se mi zdi pomembno, da upošteva čim več vidikov in tudi kontekstov umetniškega dela, torej tudi mesta, kjer je delo problematično s tega ali onega vidika, nikakor pa ne samo teh vidikov. Vprašanje, ki ga zastavljate, je pravzaprav vprašanje imanentne kritike proti kontekstualni, ki ni nekaj novega. Mislim, da tudi v našem prostoru obstajajo kritiški glasovi, ki pišejo tako, da se nagibajo v eno smer, in taki, ki se nagibajo v drugo. Umetniška dela so, po drugi strani, od nekdaj premogla tudi razsežnosti družbene kritike, družbenopolitične refleksije in etiških premislekov, v evropski tradiciji poznamo te momente besedil vsaj že od antike, gre preprosto za eno izmed osrednjih komponent literarnih (in drugih umetniških) del. To nikakor ni nekaj novega, nekaj novega je, da se to predstavlja kot nekaj novega. Če me sprašujete, ali je v našem prostoru v umetniških delih mogoče zaznati neke etiške, politične in družbenokritične premike, ki so značilni za sodobni čas, pa lahko odgovorim, da seveda, v nekem deležu produkcije gotovo, ampak tudi to ni nekaj novega; sočasna produkcija pač vselej odseva časoprostor, iz katerega izrašča. Pomembno se mi zdi ločiti med umetnostno in družbeno kritiko, umetniško delo pa je lahko predmet tako ene kot tudi druge."

Se vam zdi sodobna slovenska literatura dobra? Vas nagovarja kot bralko, pisateljico in kot kritičarko?

"Slovenska literatura je edina nacionalna literatura, nad katero imam širok in sistematičen pregled. Želim si, da bi to lahko trdila še za kakšno književnost, a ne morem. To vprašanje je zato dokaj nehvaležno. Dobra v primerjavi s čim, v odnosu do česa? V osnovi bi rekla, da je pri sočasni produkciji, ki jo spremljamo tako od blizu, po mojem mnenju bistvenega pomena, da nikoli ne izgubimo izpred oči dejstva, da spremljamo celoto produkcije, ne zgolj njenih viškov, kot morda v drugih književnostih, kjer običajno selektivno poiščemo tisto, kar nas nagovarja, in preberemo zgolj to, kar pomeni, da izbiramo iz nekega zelo (subjektivno) zaznamovanega bazena besedil, beremo, kar nas tematsko, estetsko, idejno, zvrstno ... nagovarja. Vsekakor menim, da imamo v sočasni sodobni književnosti več močnih avtorskih glasov, ki tako tematsko kot tudi estetsko in idejno ustvarjajo preboje. Med njimi je več takih, ki nagovarjajo tudi mene osebno. Je pa res, da je slovenski knjižni prostor majhen, zato marsikatera tematika, žanr ali pristop niso zastopani, se manjkrat pojavljajo in podobno, in v takih primerih rada posežem po tujih naslovih. Vsekakor pa se mi vedno znova zdi ključno, da vsaka sočasna umetniška produkcija obstaja na spektru, nekaj imamo nižkov, nekaj viškov, večina pade v povprečje. Za slednje iskreno mislim, da je v poeziji precej prepričljivo, pri prozi pa sem prepričana, da bi bilo mogoče seči tudi nekoliko višje."

Umetnostne kritike morda ni manj, kot je je bilo, saj se starejšim tiskanim specializiranim medijem pridružujejo nove platforme. V splošno informativnih dnevnikih pa je umetnostne kritike manj, ni več sistematična in samoumevna. Zakaj potrebujemo kritiko v splošno informativnih medijih in ali se vaš pristop razlikuje, če pišete za specializirano revijo ali portal ali za dnevni časopis?

"Umetnostne kritike je manj. V zadnjem desetletju je sicer morda res vzniknilo nekaj spletnih portalov, ki objavljajo (tudi) kritike, ampak obenem je nekaj tiskanih medijev propadlo, iz nekaterih je kritika izpadla, v drugih se je prostor zelo skrčil. To velja tako za splošno informativne kot tudi polstrokovne medije, recimo revija Literatura s svojim spletnim portalom je še pred desetimi leti objavljala mnogo več kritik. To se absolutno pozna tudi na recepciji: četudi je knjižna produkcija nehala naraščati, se danes pogosteje dogaja, da knjige prejmejo samo eno ali dve kritiki, morda celo nobene. Še pred nekaj leti je bilo precej običajno, da knjiga, podprta s sredstvi Javne agencije za knjigo, prejme vsaj štiri ali pet kritik, pogosto tudi več, danes pa je to pravzaprav redkost. Kar zadeva potrebo po kritiki v splošno informativnih medijih, bi odgovorila, da predvsem zato, ker na ta način kritike pridejo do širšega bralstva in omogočajo, da je literatura (oziroma tudi druge umetnosti) vidnejša tudi splošni javnosti. Spletni portali, ki objavljajo kritiko, so pogosto stanovski ali polstrokovni, kot denimo splet revije Literatura ali Vrabec Anarhist. Sama za tovrstne medije navadno pišem daljše, morda tudi analitično bolj poglobljene, zahtevnejše tekste, ker ti mediji in ta publika to potrebujejo in zahtevajo. V splošno informativnih medijih se trudim, da pišem predvsem dostopno in jasno ter predstavim čim več vidikov obravnavanega dela, njegove pozitivne in negativne plati."

Delate ogromno, ampak verjetno lahko potrdite, da se v Sloveniji samo od kritike ne da preživeti? In ker se ne da in ker je teren naravno prehoden, kritiki počnejo marsikaj (urejajo, izbirajo, prevajajo, tudi sami pišejo literaturo ...). Kako vi uravnavate naloge in funkcije?

"Ne, samo od kritike se nikakor ne da preživeti oziroma še bolje - tudi če opravljamo več kulturniških poklicev hkrati, je težko preživeti. Večživkarstvo tako pogosto ni neka svobodna izbira ali preferenca, temveč preprosto nuja. Podobno je s pisateljevanjem, ki bi bilo, če bi lahko živela od tega, moja poklicna izbira. Sama nimam občutka, da bi imela neka večja navzkrižja v svojih zadolžitvah. Uredniško delo, ki ga opravljam, je pravzaprav za založbo Animot, ki je nišna založba, objavlja samo tekste, ki se tako ali drugače dotikajo področja pravic živali, obenem pa je to bolj 'passion project'. Prevajanje, mislim, ne prihaja navzkriž z leposlovjem, kritištvo in pisateljevanje pa iskreno mislim, da se ne izključujeta: rada berem dobre tekste ostalih pišočih v prostoru, zdi se mi nujno, da jih berem, in z veseljem jih tudi pozitivno ocenim. Literatura me navdušuje in tako se mi zdi čudovito, kadar najdem dobre tekste. Najtežje mi je v resnici posvečati vsemu toliko pozornosti, kot bi si želela. Pogosto najbolj v zaostanku ostaja moje lastno literarno ustvarjanje, ki mi sicer največ pomeni, in to je nekaj, kar me neizmerno žalosti. Dejstvo, da so vse to poklici, ki jih ni mogoče opravljati samostojno in za preživetje. Podobno izražajo tudi moje kolegice in kolegi."