(KOMENTAR) Zaradi koga že?

Človeka, ki bi lahko napovedal, kako se bo predstava izšla, ali jo bo publika sprejela ali zavrnila, še nisem spoznala in ga tudi nočem. /…/. S figo v žepu ne smeš delati ali sodelovati v procesu, ni fer ne do režiserja in njegove ekipe ne do soigralcev in tudi do publike ne," je v intervjuju za Večerovo prilogo V soboto temeljno negotovost in osnovno etiko gledališkega ustvarjanja ubesedila sinočnja dobitnica Borštnikovega prstana Nataša Matjašec Rošker.

Napoved, ki bi jo izrekli na začetku letošnjega Borštnikovega srečanja, "osrednjega slovenskega gledališkega festivala", ne bi bila obetavna. Milo rečeno. Začelo se je s praznimi sedeži na predstavah spremljevalnega programa in komaj polnim parterjem na predstavah tekmovalnega programa. Začelo se je skoraj brez študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, ki najbolj oživijo festival. Četudi se je Borštnikovo srečanje premaknilo za en teden, da bi jim prišlo naproti, je to še vedno čas zaključnih produkcij in izpitov. In četudi se je festival premaknil za cel letni čas, da se gledališčem ne bi bilo treba ustavljati sredi novih procesov, niso bili gledališki profesionalci na festivalu nič bolj prisotni. Na večer svečane otvoritve festivala je bila v Drami SNG Ljubljana premiera, igralci, ki bi morali biti kralji tega festivala, so imeli cel teden kranjski igralski festival, zelo družaben Krafft, v Ljubljani se je na Novi pošti istočasno dogajal Festival performansa, vmes se je začel in končal Spider, festival radikalnih teles, Društvo gledaliških kritikov in teatrologov pa je imelo sredi festivala svoj občni zbor – v Ljubljani. Ker večina članov ni imela nobenega razloga, da bi bila v Mariboru.

Začelo se je tako, da smo se spraševali, ali producenti Festivala Borštnikovo srečanje ne razumejo, kaj pomenita besedi festival in srečanje, ali pa razumejo, pa eno in drugo namerno uničujejo. Ali pa vse skupaj počnejo vsaj s figo v žepu – opravimo čim prej, kar je pač treba, in gremo končno vsi na dopust.

Premaknilo se je šele sredi drugega tedna festivala, nekaj dni pred koncem. Prišli so študenti, nekaj predstav je bilo razprodanih, pogovori po predstavah, ki so na začetku festivala predobro stregli festivalski želji, naj bodo rekordno kratki, niso bili več odkljukavanje obveznosti, ampak so pritegnili še publiko. In se neformalno še nadaljevali.

Beseda festival je pridevniška oblika praznika, je "prazničen" torej. V Atenah so med verskimi prazniki igrali komedije, tragedije, ditirambe. Ta ceremonial je bil privilegiran trenutek slavja in srečevanj. Tudi sodobni festivali – četudi je njihovo mnoštvo izničilo izjemnost - ne služijo samo potrebi po igranju in gledanju predstav, temveč želji, da bi izkušnjo običajnih ogledov predstav dopolnili z zaznavo gledališkega utripa, globlje občutili pripadnost duhovni skupnosti in znova odkrili obliko kulta.

Festival, skratka, ni zaradi inštitucij oziroma producentov. Ni zaradi Festivala Borštnikovo srečanje in SNG Maribor, tudi ne zaradi slovenskih gledališč, ki na festivalu sodelujejo. Festival je zaradi gledalcev in zaradi sedanjih in prihodnjih ustvarjalcev in spremljevalcev gledališča. Njim mora služiti, njim se mora prilagoditi.