Pred tedni sem dobil vabilo, ki me je presenetilo. Na konferenco z naslovom Demokracija v krizi? me je povabila ameriška neprofitna in nestrankarska raziskovalna fundacija Rand, ki je znana predvsem po svojih raziskavah na vojaškem področju. Financira jih ameriški kongres, zato so odvisni od podpore tako demokratov kot republikancev. Odločitev, da se tokrat, baje prvič, lotijo tudi vprašanj, povezanih z demokracijo, je na konferenci cinično komentiral Francis Fukuyama, znan po tezi o koncu zgodovine. "Če se boste ukvarjali z demokracijo, boste morali začeti z demokracijo v ZDA. Tega pa ne morete početi kritično in objektivno, ne da bi v bes spravili velik del republikanske stranke." Predstavniki fundacije na njegovo izjavo niso reagirali, jim pa štejem v dobro, da so v razpravo vključili kar nekaj ljudi, za katere so lahko slutili, da bodo kritični do stanja demokracije na zahodu in predvsem v ZDA.
Zato sem se odločil, da vabilo sprejmem. Če želimo prispevati k pozitivnim spremembam, potem cirkularna trepljanja po ramenih med enako mislečimi pač niso dovolj. Mojih tez o nujnosti socialne pravičnosti za demokracijo in o tem, da kredibilnost naporov za širjenje demokracije v svetu zahteva doslednost v spoštovanju demokratičnih vrednot doma in v svoji zunanji politiki, sodelujoči Američani - med katerimi je bilo precej republikancev - sicer niso sprejeli s stoječimi ovacijami, so pa bili pripravljeni poslušati in se o tem pogovarjati. Morda je pomagalo tudi to, da so se najbolj skrajni med njimi v istem trenutku v Budimpešti pajdašili z evropskimi soborci proti wokizmu in kulturnemu marksizmu. Pri tokratnem tekstu sem malo goljufal, saj je prepis mojega nagovora na konferenci. Tole sem povedal:
"Živimo v časih, v katerih je vsakdo strokovnjak za geopolitiko in globalno varnost. Kako korporaciji Rand uspeva ostati v poslu v teh razmerah, mi ni jasno. Toda hvala za povabilo. Živimo tudi v časih, v katerih je naša pozornost usmerjena v geopolitične napetosti in vojno. In seveda spet vsi natančno poznajo resnico glede vzrokov, ki so predsednika Putina in Rusko federacijo pripeljali do odločitve za agresijo na sosednjo državo. Ne gre vedno za identično resnico, ne glede na to pa vsak svojo različico zagovarja s strastjo in popolnim prepričanjem. Na tem konkurenčnem trgu alternativnih dejstev se postavljam na stran tistih, ki ne verjamejo, da je Rusija napadla, ker bi jo ogrožal Nato. Prav tako nisem nagnjen k razlagi, da je bilo to potrebno za zaščito čistosti ruskega naroda pred uničujočim vplivom dekadentnega zahoda. Če kaj, bi Kremelj glede takšnih motivov našel veliko podobno mislečih zaveznikov na zahodu, posebno v ZDA. Verjemite mi, nihče ni bolj antiwoke kot predsednik Putin in njegovi kremeljski pajdaši. Po mojem mnenju - in na podlagi skoraj treh desetletij sodelovanja z Ukrajino, pa tudi z Rusijo, ki je bila članica Sveta Evrope, dokler ni bila izključena pred dobrim letom dni, - je predsednika Putina resno prestrašila možnost, da bi se Ukrajina v prihodnosti razvila v delujočo liberalno demokracijo. Tudi če se je država soočala in se še vedno sooča s številnimi ovirami na tej poti, od šibkih institucij, pomanjkanja demokratičnih izkušenj do endemičnih problemov korupcije, je bila to očitno izbira velike večine državljanov Ukrajine. Svojo odločenost so pokazali v majdanski revoluciji, na kasnejših volitvah in z odločnostjo svojega odgovora na rusko agresijo. Možnost demokratične Ukrajine, gospodarsko, institucionalno, politično, socialno funkcionalne in uspešne, je bila grožnja, ki je Putin ni mogel tolerirati. Samo predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi njegovi podaniki dobili dokaz, da v neposredni soseščini obstaja alternativa nacionalistični avtarkiji in avtoritarni vladavini. Ukrajina se torej ne bori le za svoje preživetje. To je tudi bitka za liberalno demokracijo. V Ukrajini. In drugod po svetu.
Toda nevarnost za liberalno demokracijo ne prihaja le od zunaj. Obstajajo tudi notranje grožnje. Prvič, izgubljamo podporo mnogih naših državljanov, ki so izgubili zaupanje v institucije liberalne demokracije in ki so do nje brezbrižni ali celo odkrito željni njenih avtoritarnih alternativ. To se v novejši zgodovini ne dogaja prvič. Turbulentna evropska zgodovina je lekcija, ki je ne bi smeli prezreti. Naj citiram članek dopisnice Newsweeka iz Bukarešte Rosie Waldeck. Junija 1940, potem ko so nacistične čete vkorakale v Pariz, je zapisala: 'Padec Francije je pomenil vrhunec dvajsetih let neizpolnjenih obljub demokracije, da bo obvladala brezposelnost, inflacijo, deflacijo, delavske nemire, strankarski egoizem in še kaj. Evropa, ki je bila utrujena sama od sebe in je dvomila o načelih, po katerih je živela, se je skoraj oddahnila, ko se je vse uredilo ... Evropa je menila, da je bil Hitler zelo pameten človek – neprijeten, a pameten. Svojo državo je naredil močno. Zakaj ne bi poskusili na ta način?' In vemo, kako se je to končalo. 'Zgodovina se ne ponavlja,' je baje izjavil Mark Twain, 'ampak se rima.' Obstoj in vzdržnost liberalne demokracije temelji na pogodbi z državljani, da bo njihov jutri boljši od njihovega včeraj. Ko je ta pogodba prekršena ali ko ljudje začnejo verjeti, da je kršena, ko v družbi ni socialne pravičnosti, je demokracija v težavah.
Drugič. Izgubljamo podporo mnogih mladih ljudi. Da, zaskrbljeni so. Da, jezni so in, da, bolj so angažirani, kot so bili mladi pred desetletjem ali dvema. Toda njihova angažiranost ni vedno in nujno napredna in progresivna. Čutijo, ne brez razloga, da jih je demokracija pustila na cedilu. To se zgodi, ko ljudje začutijo strah pred prihodnostjo. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da je velika večina mladih v zahodni Evropi zaskrbljena zaradi podnebnih sprememb. Toda več kot petdeset odstotkov vprašanih je dejalo, da pri iskanju rešitve bolj zaupajo avtoritarnim režimom kot demokracijam. Pred nekaj leti je le eden od treh mladih na Nizozemskem rekel, da se mu zdi pomembno živeti v demokraciji. Pred samo tremi meseci je bila objavljena raziskava, da skoraj četrtina nizozemskih milenijcev in generacije Z verjame, da holokavsta ni bilo. Ne spravljam se na Nizozemsko, a če je to stanje v državi, ki velja za eno najbolj trdnih liberalnih demokracij na svetu, bi nas moralo zelo skrbeti, kakšna je podpora demokraciji med mladimi drugje.
In tretjič, še kako moramo biti zaskrbljeni nad dejstvom, da model liberalne demokracije izgublja podporo v mnogih delih sveta. Razlogov za to je več in vse odgovornosti ni mogoče obesiti na grbo zahoda, toda tudi v kontekstu ruske agresije bi se morali ponovno kritično vprašati, zakaj se je toliko držav in toliko ljudi zunaj zahodne poloble odločilo, da se v tej zgodbi ne bodo pridružili zahodni obsodbi agresije in pomoči njeni neizpodbitni žrtvi. Je morda razlog v tem, kako zahod sam spoštuje svoje pridige o demokraciji in mednarodnem pravu? Smo bili vedno dosledni v zavezanosti in spoštovanju demokratičnih načel? Pri teh vprašanjih ne gre za kajpaonizem, ki ni nič drugega kot cinična zvijača, da se ene krivice opravičujejo z drugimi. Gre za težka, a nujna vprašanja, na katera moramo kritično odgovoriti, če si želimo ponovno vzpostaviti zaupanje v mednarodni red, ki temelji na demokratični pravni državi in spoštovanju svobode posameznika in človeškega dostojanstva vseh. Prav vseh.
Razmisliti bomo morali o povezavi med blaginjo in zaupanjem ljudi
v demokracijo
Odgovor na vprašanje v naslovu konference je na žalost nedvomno da. Demokracija je ogrožena. Ne bo lahko ustaviti njenega nazadovanja in povrniti zaupanja in ljudske podpore, brez katerih ne more ne uspeti ne preživeti. Morali se bomo zelo kritično pogledati v ogledalo. Čaka nas medcelinski let iz našega območja udobja in globoko zasidranih vzorcev razmišljanja in delovanja. Razmisliti bomo morali o povezavi med blaginjo in zaupanjem ljudi v demokracijo. Vlagati bomo morali v izobraževanje in dati mladim pomembno besedo pri odločitvah o njihovi prihodnosti. Morali jim bomo ponuditi realno perspektivo prihodnosti, ki se je ne bodo bali. Zelo se bomo morali potruditi, da zgradimo globalno zavezništvo za demokracijo, ki bo temeljilo na doslednem spoštovanju mednarodnega prava, medsebojnem zaupanju, solidarnosti in spoštovanju. Dokler bodo najmočnejši govorili eno, delali pa drugo, bodo šle stvari samo še na slabše. Kot sem rekel, ne bo lahko, a na koncu, gospe in gospodje, ali res imamo izbiro? Samo poglejte kakšne so alternative."
