(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Stran vrženi rublji? Zgodba o propagandistih in koristnih idiotih

Na prvi pogled bi človek dejal, da ruski obveščevalci pri nas zaman zapravljajo trud in denar. V Sloveniji, vsaj po lastnih besedah, ruske agresije na Ukrajino in politike predsednika Putina ne podpira nihče. Kakršnekoli simpatije do kremeljskega vožda je ogorčeno zanikal celo eden izmed kandidatov za evropske volitve, ki je svoj ogorčeni demanti podal takoj po ganljivi poslovitvi od sveže izgnanega ruskega špijona. Prav posebej se mi je v srce usedla izbira poslovilnega darila. Sem deklica mala, voščiti ne znam, zato ti poljubček in sabljico dam. Morda bo izgnani ruski špicelj v nagrado za v Sloveniji vloženi trud dobil kakšno gaulaitersko – ali kakorkoli se že v ruski okupatorščini imenujejo upravljavci zasedenih ozemelj – mesto v Ukrajini. Tam bo z darilom svojih slovenskih pajdašev lahko sabriral šampanjec z okupiranega Krima in nepokorno lokalno prebivalstvo. Še bolj ogorčeno je kakršnokoli rusofilstvo zanikal njegov strankarski kolega in predsednik, takoj po objavi posnetka, v katerem je povzel vse oporne točke iz kremeljskega opomnika o vzrokih za specialno vojaško operacijo. Resnica. Nomen njet omen. 

Kakršnokoli sozvočje s politiko ruskega predsednika zanikajo tudi politiki, ki so nastopali v nedavno razkritem ruskem propagandnem mediju Voice of Europe. Ti imajo, za razliko od prvih, za svoje trditve tudi nekaj tehtnih argumentov. Nikakor jim ni mogoče očitati, da podpirajo rusko agresijo. Vse od samega začetka v tej zgodbi podpirajo Ukrajino.  Cela zadeva je zato na prvi pogled nelogična. Zakaj bi ruski propagandni medij v goste vabil nekoga, ki podpira Ukrajino? Da bi se prikopali zadevi do dna, moramo to vprašanje verjetno postaviti nekoliko drugače. Zakaj bi ruski propagandni medij v goste povabil nekoga, navkljub temu, da podpira Ukrajino? Morda se bo komu zazdelo, da je šlo za poizkus uravnotežene uredniške politike in prikaza različnih mnenj. Kaj pa vem. Kremelj do uravnoteženosti tradicionalno ne kaže velikih simpatij. Samostojno razmišljujočim hitro pokažejo vrata. Nekateri pridejo le do okna. 

Zrcalni logiki na skrajnih polih političnega spektra

Za razumevanje analize stroškov in dobičkov - kot bi temu rekli ekonomisti -, ki jih je ruski propagandni mašineriji prinesla objava omenjenih intervjujev,  je potreben širši pogled. Je bilo v teh intervjujih, poleg podpore Ukrajini, izrečeno tudi kaj takega, kar gre na mlin Putinove politike? Spomnimo, ta svojo oblastno platformo, odnos do sveta, pa tudi agresijo na sosednjo državo, od samega začetka pojasnjuje in opravičuje z nujnostjo obrambe ruskega naroda in njegovih tradicionalnih vrednot pred uničujočo dekadentnostjo, ki preti z Zahoda. Populistični val, ki je v zadnjih letih - z rusko pomočjo in pod ruskim vplivom - preplavil mnoge od zahodnih demokracij, svoj pohod na oblast gradi na opornih točkah, ki so jih spisali v Kremlju. Na razpihovanju strahu in sovraštva pred drugimi in drugačnimi. Za vse so krivi migranti, spolne manjšine in ženske, ki mislijo s svojo glavo.  Zveni znano? Kulturni boj po ruskih notah je daljinec, s katerim Putin - zaenkrat zelo uspešno - povzroča družbeno polarizacijo in nas usmerja točno tja, kjer nas želi imeti. V samouničenje vsega, kar odprto demokratično družbo razlikuje od nacionalistične avtoritarnosti in ječe, v katero je ruski vožd zaprl svoje sodržavljane. 

Podobna slika je na drugi strani političnega spektra, tudi tam nihče ne podpira agresije in Putinove politike. In tudi oni imajo za svoje trditve kar nekaj argumentov. Vsaj glede tem kulturne vojne, s katerimi Putin na limanice lovi njihove politične nasprotnike na desni. Glede agresije na Ukrajino ne podpirajo ne enih ne drugih. Oni so za mir. In ne marajo Američanov. Glede prvega in drugega se človek težko ne strinja z njimi. Kdo pa ni za mir? In vsi vemo, da imajo ZDA veliko veliko masla na glavi. Verjetno ni možne poti do več miru in stabilnosti v svetu, ki ne bi zahtevala kritike in korekcije ameriške politike do večine kriznih žarišč, začenši z odnosom do Netanjahujevega pobijanja palestinskega prebivalstva v Gazi. Ampak eno je na argumentih (ki jih ne manjka) utemeljena kritičnost, tudi obsodba, drugo pa apriorna ideološka dogma, ki je v pavlovianskem antiamerikanizmu našla zapik za vsako logično in etično slepo ulico, v katero jih zapelje neizogibni konflikt med njihovimi plemenito zvenečimi floskulami in realnostjo. Na skrajnih polih političnega spektra sta vzpostavljeni dve zrcalni logiki, ki se hranita med seboj. Za ene so za vse krivi migranti, feministke in spolne manjšine, za druge pa Američani, NATO in zahod. Putinu je vseeno. Njemu ustrezata obe. 

Brez antiameriškega aduta iz rokava se kredibilnost "mirovniških" tez sesuje kot hišica iz kart. Zavzemajo se za mir. Da bi končali vojno, je potrebno prenehati pomagati Ukrajini. Ker več orožja nikoli ni prineslo miru. Prepričan sem, da tudi sami razumejo, da bi takšen mir, ki bi ga dosegli s predajo Ukrajine, prinesel zmago Putinu. Ker tega logično ni mogoče zanikati, je potrebno etično upravičiti, ali vsaj relativizirati, takšen izid. Za vojno so itak bili krivi Američani. Njihova podpora majdanski revoluciji, Victoria Nuland, bla, bla, bla, širitev NATO in tako naprej. Kompleten repertoar "argumentov", ki pojasnjuje, zakaj Rusija pravzaprav ni imela druge izbire, kot da na "oborožen način zaščiti svoje interese", kot je to pred dnevi na kongresu "neodvisnih" ruskih sindikatov razložil predsednik Putin. 

Na koncu prevlada slovenska mentaliteta

Tudi teza o odgovornosti žrtve, ki z upiranjem agresorju podaljšuje vojno, je, milo rečeno, sporna. To bi moralo še posebej veljati v Sloveniji, ki je, vsaj zaenkrat, večinsko še vedno ponosna na pogum - in žrtve -, ki smo ga pokazali v boju proti fašizmu. Slovenski narod se proti nemškemu okupatorju ni boril tako, da se je držal za roke in prepeval kumbaja. Moralne zagate, ki jo razkrije analogija med slovenskim in ukrajinskim narodnoosvobodilnim bojem, ni moč odpraviti z dejstvom, da smo se Slovenci borili proti fašizmu. Ker to počnejo tudi Ukrajinci. Kako drugače opisati imperialistično, avtoritarno, militarizirano in nasilno ideologijo kremeljskega despota? Pojasnilo bi si še posebej želel slišati od ljudi, ki sicer nikoli ne oklevajo z lepljenjem podobnih nalepk na ljudi, ki po vseh resnih kriterijih fašistoidnosti Putinu (vsaj zaenkrat) ne sežejo do kolen. 

Ob takšnih diskurzih, ki jih je v slovenskem javnem prostoru veliko in vse več, bo marsikdo pomislil, da zgodbe o rubljih ruskih obveščevalcev niso popolnoma iz trte izvite. Kaj pa vem. Zaenkrat nisem zasledil dokazov, da bi kdo za sodelovanje v ruski propagandni vojni pri nas prejel plačilo. Poleg tega je očitno dovolj kandidatov, ki so pripravljeni igrati vlogo koristnih idiotov tudi zastonj. O Putinu in ruskih obveščevalcih si lahko mislimo, kar si želimo, ampak poznajo nas bolje od nas samih. S kirurško preciznostjo prepoznavajo naše frustracije, fiksacije in zablode in potem zgolj pritiskajo na gumbe, ostalo vse naredimo sami. Zakaj bi zapravljali rublje, če pa na koncu prevlada slovenska mentaliteta. Za tole pa že ne rabim majstra, bom vse zrihtal sam.