Prejšnji torek zjutraj so jezni kmetje blizu mesta Pamiers na jugozahodu Francije tako kot drugod po državi postavili barikade. Proteste je sprožilo nezadovoljstvo nad napovedanimi ukinitvami subvencij za dizelsko gorivo, breme birokracije in nizke odkupne cene za kmetijske izdelke. Kmetje iz Pamiersa so blokirali nacionalno cesto številka 20, v smeri, ki vodi proti meji z Andoro. Ob 5. uri in 45 minut zjutraj se je v bale sena na cesti z veliko hitrostjo zaletel modri BMW. Za barikado so se v improviziranem šotoru s čajem greli stavkajoči kmetje. V nesreči je takoj umrla Alexandra Sonac, 35-letna kmetovalka, mati dveh hčera. Njena 12-letna hči Camille je umrla nekaj ur kasneje. Hudo poškodovan je bil tudi Alexandrin soprog, a ni več v življenjski nevarnosti. Voznik in sopotnici iz modrega BMW-ja, vsi trije armenski državljani - zanje je že bil odrejen izgon iz Francije, ker so jim zavrnili prošnje za azil - so bili lažje poškodovani. Voznik je obtožen nenaklepnega umora v oteževalnih okoliščinah. Kaj so trije Armenci tistega jutra počeli na cesti, še ni znano, ena od teorij pa jih povezuje s tihotapljenjem cigaret, ki so v Andori trikrat cenejše kot v Franciji. Tragedija je šokirala francosko javnost in dodatno okrepila razburjenost kmetov, ki so v naslednjih dneh blokirali večino večjih mest in se počasi začeli bližati Parizu.

Tragedija v Pamiersu odseva vso kompleksnost krize, ki jo preživlja Francija - pa tudi Evropa. Kmečki punt je odziv na realno stisko francoskega podeželja. V konvojih traktorjev so se začele pojavljati krste. V spomin na Alexandro in Camille, pa tudi na vse tiste francoske kmete, ki so si v zadnjih letih v obupu nad brezizhodno situacijo, v kateri so se znašli, vzeli življenje. Število samomorov med ljudmi, zaposlenimi v kmetijstvu, je krepko nad nacionalnim povprečjem.

Skrajneži so v bistveno udobnejšem položaju

Francoski politiki bi, vsaj na prvi pogled, težko očitali, da ni pozorna do kmetov. Obisk spomladanskega kmetijskega sejma v Parizu je vsako leto eden od vrhuncev francoske politične sezone. Ni ga izvoljenega predstavnika ljudstva, ki bi si upal zamuditi priložnost, da v soju bliskavic ne popije kozarca vina, ugrizne v kos sira, potreplja kravo ali dve in izreče odločno podporo francoskemu kmetstvu in podeželju. Francoski kmetje imajo v javnem mnenju vpliv, ki daleč presega njihovo statistično udeležbo v prebivalstvu. A politika svoje verbalne podpore nikakor ne uspe preliti v učinkovite odgovore na težave, zato so kmetje s traktorji znova zapeljali z njiv na ceste.

Za proteste kmetov v Franciji je na koncu značilno tudi to, da njihovo stisko najglasneje izkorišča skrajna desnica. Fenomen, ki ga zasledimo tudi v Nemčiji in v nekaterih drugih evropskih državah, bo pomembno vplival na izide prihajajočih evropskih volitev. Dejstvo, da je za smrt matere in hčerke v Pamiersu odgovoren migrant, ki so mu zavrnili pravico do azila, je za skrajneže idealen scenarij, saj združuje dve temi, na katerih gradijo svoj pohod na oblast.

Francoski kmečki punt je izjemno poučen primer za razumevanje današnje eksistencialne krize liberalne demokracije. Povzročajo ga realne stiske, za katere so, bodimo iskreni, v velikem delu odgovorni demokrati - iz preprostega razloga, ker so oni tisti, ki so v zadnjih desetletjih v demokracijah imeli vajeti v rokah. Skrajneži so bili, kot ime pove, ves ta čas na robu. Pot na oblast jim tlakujejo napake, pohlep, nedoslednost, oportunizem, dvoličnost in diletantstvo tistih, ki imajo sicer polna usta demokracije in demokratičnih vrednot.

Da bi ustavili skrajno desnico, morajo demokratične sile ponuditi rešitve. Takšnih, ki ne bi bile boleče in ne bi ustvarjale dodatnega nezadovoljstva, realno ni več. Skrajneži so v bistveno udobnejšem položaju. Njim ni treba reševati problemov, dovolj je izkoriščati gnev, ki jih ti problemi povzročajo. Slabše kot je, bolje jim gre.

Kaj pa mi ostali?

Poglejmo podrobneje, nad čim se pritožujejo francoski kmetje. Najprej nad dohodki. Na mesec jih veliko zasluži bistveno manj od francoske minimalne plače. Razlogov je več. Najpogosteje omenjena je okoljska politika. Vse bolj osovraženi zeleni prehod. Ta je tudi razlog za napovedano ukinitev subvencij na dizelsko gorivo. "Naši traktorji ne vozijo na elektriko, tako kot terenci gospodov iz Pariza," kričijo kmetje. Nekaj dni pred nesrečo v Pamiersu je predsednik Macron govoril o nujnosti rešitev za tiste, ki jih skrbi konec meseca, in tiste, ki jih skrbi konec sveta. V petek, 26. januarja, je predsednik vlade najavil paket ukrepov pomoči kmetom, ki vključujejo tudi nadaljevanje pomoči za nakup goriva. To bo pomagalo kmetom do konca meseca, ne bo pa ustavilo drvenja proti koncu sveta. Ne le v Franciji, tudi drugod politika še ni našla ustreznih rešitev, ki bi nujne ukrepe za zaustavitev okoljskih sprememb postavili na temelju socialne pravičnosti in preprečili, da disproporcionalno prizadenejo le nekatere, po pravilu bolj ogrožene sloje prebivalstva. To je voda na mlin skrajnega populizma, ki se mu sicer fučka za socialno pravičnost. Vodja Nacionalnega združenja Jordan Bardella govori o "kaznovalni ekologiji". Pustimo ob strani dejstvo, da gre pri borcih za subvencije, pa naj bo v Franciji, Nemčiji ali pri nas, pogosto za ljudi, ki se jim sicer orosi oko ob vsaki omembi argentinskega predsednika Mileija, ki ni znan po veliki naklonjenosti do državnih intervencij takšne vrste in drugih "socialističnih izmišljotin". Zakaj bi se ukvarjali z reševanjem težav, če pa jih lahko izkoriščamo za svojo politično agendo. Uboga gmajna je za populiste koristna, dokler je uboga.

Dohodke kmetov znižujejo tudi zelo nizke odkupne cene, ki jih narekujejo velike trgovske verige. Ja, naj država intervenira, da se odkupne cene zvišajo, je zelo pogosta reakcija na to zagato. Ampak to bo dvignilo cene na policah trgovin. Podoben učinek bi imeli tudi ukrepi za omejitev uvoza kmetijskih pridelkov iz drugih držav, ki so tudi visoko na spisku zahtev razburjenih kmetov. Ampak ni tako enostavno. Padajoča kupna moč je tema, ki francoske volivce vznemirja še bolj kot stiske njihovih rojakov na podeželju. Uboga gmajna, ampak kaj pa mi ostali?

Volilne teme: okoljska problematika, migracije in vojna

Na seznamu pritožb francoskih kmetov je tudi papirologija, ki jo za dostop do evropskih sredstev pomoči zahteva bruseljska birokracija. Od zore do mraka delamo na njivi ali v hlevu, ponoči pa izpolnjujemo formularje, se pritožujejo kmetje. Resnici na ljubo je tukaj manevrskega prostora za hitro olajšanje položaja kmetov verjetno še največ. V skupni kmetijski politiki EU se za pomoč kmetijstvu vsako leto v povprečju nameni okrog 40 milijard evrov. To je ogromno denarja. Velik del obrazcev in nadzora, nad katerimi se pritožujejo kmetje, je za preprečevanje prevar in zlorab. Teh je po podatkih Evropskega računskega sodišča sicer sorazmerno malo, so pa vedno zelo odmevne. Kljub temu pa je gotovo mogoče postopke poenostaviti, predvsem za manjše kmetije. Kritiki skupni kmetijski politiki pogosto očitajo, da na račun družinskih kmetij favorizira tiste z velikimi obdelovalnimi površinami. Tudi nezadovoljstvo kmetov nad bruseljsko birokracijo je tema, ki jo populizem spretno izkorišča za svoj suverenistični in nacionalistični diskurz. Dol z EU in evropskim diktatom! Pri tem pa cinično ignorirajo dejstvo, da se kmetje nikakor ne želijo odpovedati denarju iz evropskih virov, ki bi ga v renacionalizaciji Evrope izgubili, ampak si zgolj želijo olajšati dostop do pomoči, ki jo krvavo potrebujejo. Ampak, kdo jih šljivi. Uboga gmajna.

Kako se bo razpletel tokratni francoski kmečki punt, še ni jasno. Ukrepi, ki jih je v petek najavil predsednik vlade, za zdaj še niso prinesli pomiritve. GPS mi danes okrog Strasbourga kaže sliko, ki je še bolj rdeča od tiste na ljubljanski obvoznici. Je pa dejstvo, da gre za del trenda, ki bo pomembno vplival na politično prihodnost Francije in Evrope. V super letu volitev so glavne teme okoljska problematika, migracije in vojna, v Evropi in zunaj nje. Demokratično usmerjena politika za zdaj za nobeno od njih še ni našla rešitev, ki bi bile učinkovite in prepričale volivce. Antiliberalnim avtoritarcem in nacionalistom se vse bolj cedijo sline. V strahu za svoje položaje vse več politikov v Evropi skuša reševati kožo z oponašanjem populističnega diskurza. Kako se to obnese, smo že večkrat videli. V izbiri med 'iskrenim' populizmom in njegovimi oportunističnimi posnemovalci se bodo volivci vedno raje odločili za original. V škodo vseh nas. Populistom je za konec meseca toliko mar kot za konec sveta. Če jim prepustimo vajeti, se znata prej ko slej obe časovnici poravnati.