(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Transferji, migranti in še Mbappe

V zadnjih dneh smo izvedeli, da se bo po dolgem spogledovanju med Real Madridom in Kylianom Mbappejem francoski čudežni deček po koncu sezone končno preselil v špansko prestolnico. Čeprav Mbappe v PSG zasluži krepko čez milijon evrov na teden, bo v Realu gotovo zaslužil še več. Mbappe je ekonomski migrant, ki se je v želji za boljšim življenjem odločil za selitev v tujino.

Tik pred začetkom zimskega prehodnega roka za nogometaše so države članice EU z Evropskim parlamentom dosegle dogovor glede pogojev za transferje migrantov, ki ne igrajo nogometa. Če bo Svet EU politični decembrski dogovor glede pakta o migracijah in azilu tudi uradno potrdil, bo Slovenija vsako leto po tako imenovanem razdelilnem ključu sprejela 126 prebežnikov. Za vsakega bo iz proračuna EU dobila 10.000 evrov. Če bi se temu želeli izogniti, lahko transfer preprečimo s plačilom 22.000 evrov po glavi. To bi za Slovenijo pomenilo približno 2,8 milijona evrov na leto oziroma, po nogometno, toliko kot Mbappe v PSG zasluži v dveh tednih.

Da ne bo nesporazuma, z zgornjo primerjavo nikakor ne želim zmanjševati pomena bodočega pakta, s katerim želi EU bolje prerazporediti breme skrbi za begunce med svojimi državami članicami, ki za zdaj ostaja predvsem na plečih držav na zunanjem geografskem robu EU. To je potrebno in pošteno in lahko pripelje do kvalitetnejše in bolj človeške obravnave ljudi, ki v Evropi iščejo zatočišče pred usodo, ki bi jo bili deležni doma. Ne glede na to pa tudi bodoči pakt vsebuje kompromise, da zadovolji danes vse bolj prevladujoč odnos politike in javnosti do vprašanja prebežnikov in migrantov. Migracije so grožnja, narediti moramo vse, da jih bo čim manj, tisti, ki pridejo skozi vse bolj drobno sito, pa bodo razporejeni povsod razen tam, kjer se bodo vlade odločile, da je tudi malo preveč, in plačale, da se jih znebijo.

Premalo legalnih migrantov

Dejstvo je, da se iz kratkovidnih političnih interesov in javnega mnenja, ki ga diktira populistična skrajna desnica, z bolj ali manj očitnim asistiranjem drugih političnih opcij, na vso moč trudimo prežagati vejo, na kateri bomo sedeli. Naj se sliši še tako šokantno, glavni problem glede migracij v Evropi ni v tem, da je migrantov preveč, ampak da jih je premalo. Po oceni evropske komisarke Ylva Johansson bi Evropa vsako leto potrebovala približno milijon dodatnih legalnih migrantov, če želi nadomestiti svoj rastoči demografski deficit. Seveda je treba trditev o premajhnem številu migrantov dodatno kvalificirati. Nobene od težav, ki jih prinaša vse hitrejše staranje evropskega prebivalstva, ne bomo rešili s stihijskim odpiranjem vrat na stežaj. Nenadni in množični prilivi migrantov, koncentrirani na zgolj peščico držav, povzročajo resne težave tako v državi prihoda in še bolj za migrante same. Ne rešujejo nobenega od problemov in ustvarjajo nove. Tudi zato so evropski napori za prerazporeditev po vseh članicah pomembni in potrebni. Ustvarjajo pogoje za bolj človeško, predvsem pa bolj racionalno migracijsko politiko, ki se ne bo skrivala pred dejstvom, da Evropa migrante potrebuje skoraj toliko, kot migranti potrebujejo Evropo.

Do tja je seveda zelo dolga in težka pot. Ovire na tej poti smo si ustvarili predvsem sami. Njihovo reševanje bo zahtevalo politiko, ki bo zmogla pogum, sočutje in razum. Takšno, ki se ne bo zgolj prilagajala hujskaškemu antimigrantskemu diskurzu, ampak bo imela pogum in sposobnost, da uveljavi rešitve, ki so potrebne za učinkovito, humano in racionalno upravljanje z migracijskimi tokovi. Ki se proti njim ne bo "borila", ampak nanje vplivala, skozi povečanje legalnih poti za prihod v Evropo in z investicijami, ki jih zahteva kvalitetna integracija prišlekov v nove sredine, skozi izobraževanje, zaposlovalno politiko in druge socialne ukrepe. To moramo narediti predvsem zaradi nas samih. Da tega nismo sposobni razumeti in še manj delovati v korist lastnih interesov, je dramatičen kazalnik, kako daleč nas je pripeljalo popuščanje šovinistični politiki, ki na strahu in sovraštvu do drugih in drugačnih gradi svoj politični kapital. Žalostno dejstvo je, da je v večini evropskih držav migracijska politika talec vse bolj hujskaških, neracionalnih, atavističnih diskurzov, ki ne le da povzročajo nepopisno trpljenje in tudi žrtve med ljudmi, ki si želijo v Evropo, ampak povzročajo tudi posledice, zaradi katerih bomo, če ne bo prevladal razum, v ne tako oddaljeni prihodnosti vsi skupaj trpeli veliko družbeno in gospodarsko škodo.

Prestrašeni, ker smo jih prestrašili

To ne spreminja dejstva, da prihod in vključevanje ljudi, ki prihajajo od drugod, z drugačnimi kulturnimi navadami, ni enostavno in lahko povzroča težave, napetosti in tudi grožnje, ki zahtevajo ukrepanje. Zaskrbljenosti in težav ljudi, ki so izpostavljeni negativnim posledicam hitrih sprememb v njihovi okolici, ne moremo enostavno ignorirati. Dejstvo pa je, da smo za vzroke mnogih teh situacij odgovorni sami. Incidenti in težave z migranti so pogosto medijsko napihnjeni in politično instrumentalizirani. Ljudje so prestrašeni, ker smo jih prestrašili. Spravili smo se v položaj, v katerem je sprejemanje odločitev za urejen, legalen prihod in integracijo prišlekov postalo politični samomor. Namesto tega se politiki, z vseh strani političnega spektra, raje odločajo za imitacijo in koketiranje z antimigrantskimi diskurzi in politikami. Navkljub temu, da vsakokrat - kot je to bil nedavno primer na Nizozemskem - dobijo klofuto in dokaz, da to ne deluje. Koncesije sovraštvu sovraštvo legitimizirajo in ga naredijo za družbeno sprejemljivega. V takšni situaciji se bo velik del volivcev vedno raje odločil za original kot za kopijo. Odnos do migracij prinaša gospodarsko škodo. V večini razvitih ekonomij v mnogih panogah primanjkuje delavcev. Teh problemov ni mogoče dolgoročno reševati z začasnim "uvozom" Filipincev ali Tajcev, ki naj namesto nas pobirajo krompir in kelnarijo po kafičih.

Cepetajoči zahod

Odnos do migracij je moralni problem. Tudi zaradi dvoličnosti razvitega zahoda, ki najbolj cepeta in tuli, čeprav pri nas išče zatočišče le peščica izmed tistih, ki so iz različnih razlogov prisiljeni zapustiti svoje domove. Ogromna večina razseljenih ljudi ostane znotraj meja svojih držav ali pa znotraj regije izvora, po pravilu v manj razvitih državah, za katere skrb za begunce in migrante predstavlja bistveno večje breme kot za razviti zahod. Da ne govorimo o tem, da ljudje pogosto bežijo zaradi razlogov, pri katerih ima pogosto prste vmes prav cepetajoči zahod. Odnos do migracij povzroča humanitarno tragedijo. Ljudje umirajo.

Odnos do migracij je družbeni problem. Hujskanje in sovraštvo, ki prevlada nad empatijo in solidarnostjo do soljudi, bo slej kot prej imelo posledice za nas in za naše. Družba, ki se zaradi sovraštva navzven hermetično zapira, bo imela opravka s sovraštvom navznoter. Solidarnost, empatija in spoštovanje človeškega dostojanstva niso klobase, ki jih lahko režeš le zase in za svoje.

Odnos do migracij predstavlja grožnjo demokraciji. Kratkovidni politični oportunizem, ki skuša tekmovati s šovinističnimi antimigrantskimi diskurzi, asistira v uničevanju demokratičnih vrednot in varovalk. Za skrajno desni populizem je hujskanje proti migrantom, poleg drugih oblik kulturnega boja, glavno orožje za njihov liberticidni pohod na oblast. Ustvarjajo občutek ogroženosti, ki zahteva močnega vodjo, ne pa vse to sranje s človekovim pravicami in političnimi svoboščinami, ki koristijo zgolj migrantom, homoseksualcem in emancipiranim ženskam, na račun in v škodo poštenih, delovnih, belih ljudi, še posebno moških.

Investicije

Migranti so resurs, ki ga Evropa, pa tudi večina razvitih zahodnih družb potrebuje najmanj kot redke kovine za polprevodnike in akumulatorje električnih vozil. Delamo pa vse, da teh resursov ne bi dobili. Ne želim iti predaleč v primerjavi med ljudmi in surovinami, a tako kot polprevodniki ne rastejo na drevesih, tudi "transformacija" migrantov v državljane, ki se vživijo v novo sredino in prispevajo k skupnemu dobro, zahteva investicije. Ampak tega ne moremo in ne zmoremo. Ker se takoj zasliši kričanje, češ, ves denar za migrante, kaj pa naši ljudje? Končni rezultat je situacija, v kateri ljudje vseeno prihajajo, a se znajdejo v družbi, ki je do njih sovražno razpoložena, ki ne vlaga v njihovo integracijo. Ustvarjajo se geti in socialne stiske, ki povzročajo stiske in težave, ki bi se jim lahko izognili. A se jim nočemo in ne znamo.

Sloveniji bodoči pakt o migracijah in azilu ponuja priložnost za drugačen pristop. Namesto da izganjamo ljudi, ki so se pri nas ustalili in imajo zaposlitev, lahko za uspešno integracijo svoje migrantske kvote, in še koga, porabi tisti dober milijon evrov, ki jih bomo dobili iz Bruslja, poleg tega pa še skoraj tri milijone, ki jih bomo prihranili, če se jih ne bomo skušali znebiti. Ne le zato, ker želimo biti humana in solidarna družba, ampak zato, ker jih potrebujemo. Ne le dobro stotnijo, ampak tudi kakšnega več. Kdo ve, morda pa bo med njimi ali njihovimi potomci poleg šoferjev, babic, natakarjev, zdravnikov, šlosarjev in inženirjev tudi kakšen bodoči Mbappe.