(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Novinarji ne odhajajo v politiko le v Sloveniji

Novinarji v politiko ne odhajajo zgolj v Sloveniji. Pred začetkom politične poti so se z novinarstvom ukvarjali tudi tako znani voditelji, kot je bil Winston Churchill ali Al Gore, pa tudi tako razvpiti politiki, kot sta francoski skrajni desničar Eric Zemmour in Sarah Palin, ki se je, preden jo je iz anonimnosti potegnil predsedniški kandidat John McCain, ukvarjala s športnim novinarstvom. Verjetno bi se večina strinjala, da bi bilo bolje, če bi Sarah ostala pri svoji prvi ljubezni, saj bi tam verjetno naredila manj škode, z vsem dolžnim spoštovanjem do novinarskega poklica. Dolga leta se je z novinarstvom ukvarjal tudi nedavno pokojni predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli, od še živečih in delujočih politikov pa gre seveda omeniti Borisa Johnsona.

BoJo je bil dopisnik iz Bruslja in kolumnist za britanski Daily Telegraph. Zadnjo kolumno za ta časopis je napisal tik pred referendumom o brexitu, ki je bil njegova odskočna deska za skok na vrh britanske politike, s katerega je nedavno tako klavrno strmoglavil. Johnson je bil takšen novinar, kot je politik, pokvarjen in lažniv. A nemoralnost v Johnsonovem primeru ni bila posledica njegovega prehoda iz novinarstva v politiko, ampak njegove osebnosti. Zato ne njegov ne drugi prej omenjeni primeri transferjev niso argument, da bi počez in nasploh obsojali vsakogar, ki bi se odločil za ta korak. Ni razloga, da dober novinar ne bi mogel postati tudi dober politik. Zaplete se, če se politik po koncu kariere želi vrniti v novinarstvo, in ravno to je tisto, kar moti mnoge med komentatorji zadnjih prestopov v Sloveniji. Mimogrede, ravno o tem te dni baje razmišlja Boris Johnson, morda iz ljubezni do novinarskega poklica, morda pa tudi zato, ker mu je Daily Telegraph za tedenske kolumne plačeval 270 tisoč funtov na leto. Za ta denar si lahko privoščiš veliko aktivnega dopusta na Jezerskem.

Primerjave s tujino so zanimive, a niti Churchill niti Sarah Palin in še manj Boris Johnson nam ne morejo dati dokončnega odgovora na to, ali so tovrstni prehodi sprejemljivi ali škodljivi, za novinarstvo, za politiko in za demokracijo. Vsekakor so vedno komplicirani in občutljivi, predvsem ker so neodvisni mediji v demokraciji eden od stebrov nadzornega sistema nad politiko. Prehodi iz enega statusa v drugega, in še posebej nazaj, zato sprožajo legitimna vprašanja o tveganjih za sistem nadzora in varovalk, brez katerih demokracija ne more delovati. V primeru Slovenije imamo še specifičen problem, da smo zelo majhen ribnik, v katerem se mnoge ribe poznajo med seboj. Učinkovitost nadzora nad demokracijo pri nas objektivno obstaja, tudi če noben novinar ne gre med politike. Še večji problem v Sloveniji je to, da je politika na tako slabem glasu. Politika je za mnoge dejansko kurba, kot je rada rekla moja pokojna babica Anuncijata, in kdor gre iz novinarstva v politiko, se ne zaposli, ampak se, vsaj v očeh mnogih, proda. Politika ima v Sloveniji izjemno slab sloves. Kdor se vanjo poda, tvega, da bo za vedno zaznamovan. To je resen problem, saj spodbuja negativno selekcijo pri izbiri tistih, ki jim v roke predajamo upravljanje države. Težava je v tem, da nam slabega ugleda politike ne bo uspelo rešiti z obsojanjem novinarjev, ki gredo v politiko ali se v njej zaposlijo, ampak zgolj z izboljšanjem zaupanja, ki ga imajo ljudje do nje. Potrebujemo boljšo politiko in boljše politike. Da bi to dosegli, pa je eden od nujnih pogojev, da v politiko pride čim več ljudi, ki imajo znanje, integriteto in ugled. Tudi novinarji. Argumenta, povezanega z njihovo vlogo v nadzorovanju politike, ne moremo jemati absolutno. Če anatema političnega angažiranja velja za novinarje, zakaj ne tudi za sodnike in aktiviste civilne družbe? Policiste, zdravnike? Bomo do boljše demokracije res prišli tako, da bomo pot do nje pavšalno preprečili mnogim ljudem, ki so za to kvalificirani in so to s strokovnostjo in načelnostjo na svojem področju dela že dokazali?

Po mojem mnenju to ni prava pot. Občutljivost takšnih prehodov je realnost, zato posamezniki, ki se za to odločijo, prevzemajo osebno odgovornost in morajo sprejeti, da bo njihovo delovanje še bolj pozorno in natančno nadzorovala javnost. Nujno potrebujemo tudi vrsto sistemskih in družbenih sprememb. Največjo odgovornost ima politika, ki je edina, ki si lahko povrne izgubljeno zaupanje in ugled. Če bo politika za tako velik del javnosti še vedno in zgolj pokvarjena mlakuža, potem se ne pritožujmo, da je v politiki toliko sumljivežev, vaških posebnežev in mediokritet. Veliko odgovornost ima tudi novinarski ceh, saj mora brezkompromisno vztrajati pri spoštovanju profesionalnih pravil in etike svojega poklica. Tako glede tistih, ki so "le" novinarji, in še posebej glede "specialnih povratnikov", ki bi se želeli iz politike vrniti v novinarstvo. To ne pomeni, da novinarji ne bi smeli imeti svojih mnenj in prepričanj. V Sloveniji smo ujeti v binarno polarizacijo med konceptom "neodvisnih" novinarjev brez vrednot in ideologije ter konceptom "uravnoteženega" medijskega prostora, v katerem so novinarji zgolj družbenopolitični delavci in poslušni vojščaki te ali one politične opcije. Prvo je fikcija, drugo je antiteza demokracije. V tem, da ima novinar politično prepričanje, ni nič nenavadnega niti nedemokratičnega. Enako velja za medije. Pri večini medijev v razvitih demokracijah je znano, ali so levo, sredinsko ali konzervativno usmerjeni. Je pa seveda pomembno, da razumejo osnovna pravila novinarstva, kot je na primer razlika med poročanjem in mnenjem, in dosledno spoštujejo novinarsko etiko. Britanski Guardian ima že več kot stoletje v kolofonu zapisano geslo Dejstva so sveta, komentar je svoboden. Težava nastane takrat, kadar posameznik ali medij novinarsko profesionalnost podredi ideologiji in piše po diktatu svojega političnega botra in gospodarja.

Še en velik problem, ne le slovenskega novinarstva, ampak demokracije v Sloveniji, je prekarnost novinarskega poklica. Novinarji v Sloveniji praviloma nimajo toliko težav s plačevanjem aktivnega dopusta na Jezerskem kot s plačevanjem položnic. To je po eni strani velika eksistencialna grožnja za novinarje, po drugi strani pa tudi nevarnost za demokracijo. Prekarnost povzroča nevarnost pritiskov. In kar se tiče prehodov v politiko, bi se novinarji za to morali odločati zaradi tega, ker verjamejo, da še na tem področju lahko kaj naredijo in dokažejo, in ne zato, ker drugače ne morejo preživeti ali ubežati pritiskom, blatenju in grožnjam. V Sloveniji ne bomo imeli boljše demokracije, če bomo novinarjem a priori odrekali možnost, da odidejo v politiko, ampak takrat, ko nam bo uspelo krepko dvigniti raven politične kulture, profesionalnosti in integritete. Predvsem med politiki, pa tudi v medijih. Veliko lahko za to naredimo tudi sami. Na koncu koncev imamo še vedno možnost in pravico, da sami izbiramo, koga bomo brali, poslušali, gledali in koga volili.