(PISMO) Dimitrij Rupel v spomin Alekseju Navalnemu in o drugih aktualnih slovenskih zadevah: Prisotnost duha

Dimitrij Rupel
16.02.2024 20:35

Sporočila svetovnih agencij domnevajo, da je šlo za umor po naročilu. Esej Dimitrija Rupla, dolgoletnega slovenskega zunanjega ministra, objavljamo v celoti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

1. Napake slovenskega pisanja

Istega popoldneva, ko sem postavil piko na koncu tega pisanja, sem izvedel, da je umrl Aleksej Navalni, sramotno preganjani ruski zapornik/oporečnik, neumorni nasprotnik svetovnega zločinca Vladimirja Putina in zadnje upanje ruskih demokratov. Putina je pred kratkim - v ponatisu dopisa poljskega zunanjega ministrstva - tudi Delo imenovalo lažnivca. Sporočila svetovnih agencij domnevajo, da je šlo za umor po naročilu. V tekstu, ki sledi, kritiziram pavšalno politično retoriko in izražam pričakovanje, da se bosta slovenska politika in diplomacija odločili za politiko resnice in prisotnosti duha. Za iztočnico te velike debate sem izbral Frana Levstika.

Leta 1858 je Fran Levstik objavil “Napake slovenskega pisanja”, kjer piše: "Menim, da ni že s tem vse opravljeno, da se piše; ampak da je prva in poglavitna reč, kaj in kako se piše."

Levstikovo opozorilo tistim, ki se bojijo kritike in zavračajo kritično branje svojega pisanja, pride prav tudi danes. Danes bi rekli, da ne potrebujemo pisanja tjavendan in da se moramo ob tem, ko pišemo, brez prestanka spraševati, kaj pravzaprav imamo bralcem povedati. Katera je tista nujna stvar, ki jo želimo sporočiti javnosti? Ko smo sestavljali program za udeležbo Slovenije na frankfurtskem knjižnem sejmu, smo se spraševali, kaj imamo Slovenci povedati Nemcem in drugim zemljanom, ki berejo knjige*. Kaj jim želimo (do)povedati? To vprašanje naj bi si vedno znova zastavljali tudi naši predstavniki v ustanovah, ki skrbijo za mednarodne odnose. Levstikovo opozorilo bi danes veljalo predvsem politikom in političarkam, ki nagovarjajo svoje in tuje državljane. In kaj ti državljani pričakujejo od slovenskih govorcev in govork? Poslušalci in poslušalke si ne želijo lepih besed in fraz in protokolarnih vljudnosti, ampak želijo slišati, česar še niso slišali; želijo si resnice in navdiha, z dvema besedama: prisotnosti duha. Domače zadeve, ki nas pritegujejo in ki zanje iščemo nujne rešitve, so kajpada zdravstvo, pravosodje, kmetijstvo, šolstvo, pokojninsko zavarovanje, trajna oskrba… Sicer se moramo hočeš nočeš odzivati na velike pretrese, kot so rusko-ukrajinska vojna, vojna na Bližnjem vzhodu, nesporazumi med slovensko in italijansko vlado, odločanje v Evropski uniji, odnosi med Evropo in ZDA, med EU in Natom…

Reuters

V nastopih opozicije pogosto slišimo apel, da sta za politično zdravje dežele potrebna dialog in sodelovanje. Mnogi dobronamerni poslanci in analitiki - nekako v tradiciji bivšega predsednika Boruta Pahorja - govorijo o škodljivosti konfrontacije in izključevanja, pri čemer kažejo na negativne izkušnje iz časov komunističnega sistema. To so hvalevredna, toda vsebinsko pomanjkljiva priporočila.

Za iztočnico razprave o primernosti (prisotnosti duha) v slovenskih političnih izjavah sem izbral novoletno poslanico, kot je bila izrečena z enega najvišjih političnih mest v državi. Takole berem na uradni spletni strani:

"Leto, ki se poslavlja, je bilo leto težkih preizkušenj. Silna moč narave ni izbirala. Voda je odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Tudi človeško življenje. Ni pa odnesla človečnosti, dobrote in solidarnosti. Iz poplavljenih polj so zrasle s še mogočnejšimi in trdnejšimi vejami, ki so se dotaknile vsakega izmed nas. Smo šele na začetku, a se bo obnova nadaljevala. Na stavbah in tista v naših srcih. Vsakdo, ki bo potreboval pomoč, jo bo dobil. To imamo Slovenke in Slovenci v sebi. Nihče ne bo ostal pozabljen.

Ko se oziram nazaj v leto, ki se poslavlja, zato čutim ponos in močno hvaležnost, da imamo drug drugega. Da smo zrela in povezana skupnost, ki se zaveda svoje moči, če drug drugemu podamo roko in si prisluhnemo.

To velja tudi za države v mednarodni skupnosti, v kateri ima Slovenija svojo vlogo. Prihodnje leto bo minilo 20 let članstva v Evropski uniji in zvezi NATO, z jutrišnjim dnem pa bo Slovenija za dve leti sedla na svoj sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov. Ta pomembna odgovornost, ki so nam jo z izvolitvijo zaupale države, bo tudi zrelostni preizkus naše zunanje politike in človeške vesti. Tega se zavedamo in verjamem, da bomo zaupano odgovornost izpolnjevali v duhu Prešernovih verzov, ki jih ponosno pojemo kot svojo himno – 'da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan'." 

 

2. Kaj bi morali reči? 

V urah, ko sem se spraševal, kaj je hotel avtor tega besedila sporočiti Slovenkam in Slovencem na začetku letošnjega leta, me je doletelo novinarsko vprašanje o pomenu dogajanja v parlamentarni opoziciji oz. v zvezi z Anžetom Logarjem. Namen mojega odgovora je bil kajpada zanikanje žargona novoletne poslanice.

Tanja Fajon in Anže Logar, šefinja slovenske diplomacije in njen predhodnik
Robert Balen

Najprej naj povem, da so moji odnosi s poslanci SDS, ki jih omenjate, prijateljski. Potem moram priznati, da nimam najnovejših oz. insajderskih informacij o dogajanju v tej skupini. Ob tem domnevam, da ne gre za spor ali razkol, ampak za politične razmisleke in premike, ki bi lahko po morebitnem razpadu sedanje koalicije ali po volitvah v vlado pripeljali boljšo ekipo, kot je sedanja. V vladah uveljavljenih in uspešnih demokracij se stranke in osebnosti redno zamenjujejo, kar bi lahko dosegli tudi v Sloveniji. Mislim, da prihaja do prerazporejanja politikov na prostoru desne sredine, ki bi lahko postavila naslednjo vlado. Logar bi lahko SDS (nemara tudi NSi) s tem, da privablja konservativne volivce (ki so v preteklosti podlegli sataniziranju Janše), pomagal doseči večino. Logar je bister in razgledan človek, njegova vloga pa je zahtevna. Sam se še vedno čudim, kako je mogoče, da ni zmagal na predsedniških volitvah, saj nedvomno presega aktualno predsednico. Morda je šlo za vpliv feminizma, vsekakor za politiko novih obrazov, ki je - kot vidimo - posebnost bivših socialističnih držav. Logar bi lahko prispeval k rehabilitaciji politične kompetentnosti, ki so jo levičarske stranke uspele izbrisati. Trenutno in nemara začasno bi bila smiselna vlada narodne enotnosti. Spomnite se predloga Katedrale svobode: vlado naj bi vodila četverica Janša-Kučan-Logar-Pahor.

 

3. Slovenska zunanja politika, vihar v Ameriki, zatišje na Bazovici

Slovenski zunanjepolitični oz. diplomatski establišment se zdi ponosen na izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN. Da bi slovenska diplomacija in ta izvolitev, ki je - bolj kot rezultat pozitivne slovenske - rezultat negativne beloruske reputacije, dosegli koristne rezultate, bi morali v sodelovanju s stalnimi članicami najti kompromisno rešitev glede Ukrajine. (Bližnji vzhod je mission impossible, ker so ga neuspešno reševali že vsi najmočnejši igralci, med katerimi sta bili deloma uspešni ZDA in Norveška, vendar se Palestinci ne odpovedujejo politiki, da Izrael nima pravice do obstoja; ta pravica pa izvira iz OZN.) Za uspešnost slovenske politike glede rusko-ukrajinskega vprašanja bi najbrž morali izbrati poleg ukrajinskih predvsem ameriške svetovalce, Poljsko in baltske republike. 

Kolumna Denisa Manceviča: Putinov resničnostni šov

V zadnjem času smo doživeli dve veliki razočaranji: slovensko zunanje ministrstvo se v primerjavi s poljskim izkazuje predvsem kot opazovalec. Poljaki so za prebujenje slovenskega MZEZ v slovenskem časopisju objavili svoje odgovore na deset Putinovih laži.** Kako je mogoče brez ugovorov prenesti notorne laži ruskega predsednika (o poljski odgovornosti za izbruh II. svetovne vojne), vedo samo v slovenski vladi. Toda glavni, bližnji in nujni problem slovenske zunanje politike je seveda italijanska predsednica vlade, ki je v športnih copatih prikorakala na Bazovico in v navzočnosti zunanjega ministra Tajanija izražala ozemeljske pretenzije do Istre in Dalmacije. Molk pristojne slovenske politike je svojevrstna sramota, ki je različni partizanski in primorski proteti ne morejo bistveno zmanjšati. Posebna tesnoba se me loteva, ko Slovenija bolj ali manj vdano prenaša Trumpove grožnje v zvezi s prispevkom za obrambo, ki bi moral znašati 2 odstotka BDP. Trumpova zagotovila ruskemu predsedniku, da lahko nekaznovano poseže po državah s prenizkimi prispevki, me ne skrbijo tako zelo, kot me skrbijo morebitne reakcije slovenskih levičarjev, ki bi pozdravili izključitev Slovenije iz Nata.

 

4. Velika generacija

V zadnjem času posvečajo televizijske mreže precej pozornosti bralnim navadam in še posebej (ne)pismenosti učencev, dijakov, študentov… v Sloveniji. Predvajali so prizore izpitov, pri katerih učitelji narekujejo bolj ali manj preprosta besedila, slušatelji pa jih zapisujejo. Zapomnil sem si, da je neki učenec namesto “čoln” napisal “čoven”. Da so slovenske šole malomarne glede slovenščine, pismenosti in bralnih navad, smo razpravljali leto ali dve nazaj v okviru Javne agencije za knjigo, ki sem jo po naključju ali po zaslugi Vaska Simonitija vodil leta 2021 oz. leta 2022. Stvari pa se poslabšujejo. 

Mancevič: Putinova oblast gre iz avtoritarizma v totalitarizem. Maver: Treba mu je priznati izjemen osebni pogum.

V bistvu ne gre le za znanje jezika, branje ali pismenost. Gre za domiselnost, duhovitost, iznajdljivost, izobrazbo, izvirnost… skratka, za splošno kulturo in razgledanost, ki omogočata ustrezne reakcije na informacije in spodbude okolja. Velika pomanjkljivost slovenskega šolstva je površno in pomanjkljivo poznavanje zgodovine. Za pomembne osebnosti, ki prinašajo družbene izboljšave, je značilna velika zaloga informacij in prisotnosti duha. Takšnih osebnosti je danes - vsaj na prvi pogled in ne samo na Slovenskem - vse manj. Na neki način je vse manj tudi prostorov, kjer bi preskušale svoje sposobnosti. V Sloveniji je razširjeno mnenje, da se najbolj sposobni posamezniki za politiko in družbene zadeve zanimajo vse manj, in da so glavne ustanove vse slabše vodene, ker jih vodijo neprimerni in nesposobni ljudje. Ena najbolj resnih pomanjkljivosti aktualne slovenske politike je brezbrižnost v zvezi s temeljnim vprašanjem, kako zagotoviti družbene razmere, ki jih imenujemo “odprta družba” oz. razlikovati med takšno družbo in njenim nasprotjem, tj. “zaprto” (ograjeno, avtoritarno, nesvobodno…) družbo, kot so družbe ali organizacije, ki jih vodijo verski voditelji, prenapeti in brezobzirni diktatorji.

Reuters

Generacija, ki je živela v Arenah tik pred in med peloponeško vojno (431-404 pr. Kr.)***, in jo Karl Popper imenuje Velika generacija****, ni bila sestavljena samo iz zagovornikov odprte družbe. Njeni “člani” so bili konservativci kot Sofoklej ali Tukidid, ljudje tranzicije kot Evripid ali skeptiki kot Aristofan, toda med njimi je bil tudi veliki demokratični voditelj Periklej, ki je formuliral načelo enakosti pred zakonom. Bili so tudi Herodot, Protagoras in Demokrit. Popper pravi, da je bil nemara največji med njimi Sokrat (469-399), ki je učil, da moramo zaupati človeškemu razumu, in da je duh znanosti kritika. Knjiga, v kateri Popper govori o Veliki generaciji, je kajpada posvečena Platonu (427-347) kot sovražniku odprte družbe. 

Priznavanje odlik političnim nasprotnikom ni preprosto ali hvaležno opravilo. Do neke mere sem se zahtevne naloge lotil v knjigi Voditelji Slovenije*****, v kateri opisujem Jožeta Pučnika, Milana Kučana, Janeza Drnovška in Janeza Janšo. Nekoč, recimo v letih slovenskega osamosvajanja in postavljanja slovenske države (1987-1993) sem se znašel pred vprašanjem, katere ljudi bi lahko sprejeli ali morali povabiti k skupini, ki je vodila ali naj bi vodila Slovenijo. Pozneje sem nekatere od teh ljudi, ki so se posebej izkazali pri urejanju temeljnih slovenskih vprašanj, (zgledujoč se po Karlu Popperju) imenoval velika generacija. Ob tem opozarjam na težavo, ki jo je Popper odkril že v naslovu svoje knjige. Na neki način so v Veliko generacijo spadali tudi privrženci tradicionalne, enovite, z zidovi ograjene plemenske družbe, ne le demokrati, ki so v svojih mestih pozdravljali priseljence. V slovenskem primeru se je postavljalo vprašanje Milana Kučana, celo Franceta Bučarja, navsezadnje tudi Edvarda Kardelja. 

 Bistveno merilo mojega razmišljanja in tudi nekaterih mojih knjig je bila intelektualna kompetenca, sposobnost upoštevanja izkušenj iz preteklosti, skratka “presedanov”. Seveda imajo prednost zagovorniki “odprte družbe”. Ko se v nekem trenutku začnemo zanašati na svoj razum in ko začnemo uporabljati svojo sposobnost kritike, kadar nas doseže klic osebnih odgovornosti, z njim pa še odgovornosti za pomoč napredovanju znanja, se ne moremo vrniti v stanje implicitne podrejenosti plemenskim čarom. Za tiste, ki so jedli z drevesa spoznanja, je raj izgubljen. Čim bolj se skušamo vrniti k junaški dobi plemenske ureditve, tem bolj gotovo bomo prišli do inkvizicije, do tajne policije in do romantiziranega gangsterstva. Čim se začne zatiranje razuma in resnice, nas na koncu čaka najbolj brutalno in nasilno rušenje vsega človeškega.****** 

Kadar razmišljam o odličnih osebnostih, ki so dosegle pomembne družbene, recimo politične ali državne spremembe, najprej pomislim na Talleyranda*******, v naslednjem trenutku pa se sprašujem, ali smo imeli oz. imamo Slovenci osebnosti takšnega - ali vsaj približno pomembnega oz. podobnega - formata? Čim sem izbral Talleyranda, sem seveda postavil merila, s pomočjo katerih lahko sestavim skupino ali kategorijo odličnih osebnosti in s katerimi lahko izključim iz nje različne domnevne ali dozdevne avtoritete. Talleyrandu bi kajpada dodal Adenauerja, Churchilla, De Gaulla, Delorsa, Đilasa, Havla, Kohla, Reagana, Schumana, Thatcherjevo, Wałęso, Wojtyło… Morda celo Gorbačova. Vsekakor Alekseja Navalnega!

Značilen predstavnik “ograjene družbe” in s tem sovražnik “odprte družbe” je bil slovenski revolucionar in državnik Edvard Kardelj. Niti v svojem zadnjem, praktično poslovilnem delu Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja (1977), ki govori o pluralizmu (samoupravnih interesov) in kjer priznava, da “sreče ne moreta prinesti niti partija niti država”, je še vedno zagovornik zaprte družbe, ki bi ji sicer bilo nemara mogoče za spoznanje pripreti vrata, večstrankarskega sistema pa si ne more predstavljati. Jugoslovanski državljani so še vedno ograjeni z ideologijo, ki jo različni avtorji različno imenujejo: od diktature, totalitarnega sistema, avtokracije in oligarhije.

 

Opombe

* Temu vprašanju se je na FKS posvetil edino Slavoj Žižek, ki je napadel Izrael, medtem ko Javna agencija za knjigo po mojem odhodu iz agencije ni hotela izdati Priročnika za Slovenijo. Če je kritika Izraela vse, kar ima Slovenija povedati Nemcem in drugim ljubiteljem knjig, je odgovor na temeljno vprašanje hudo pomanjkljiv.

** Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Poljske, “Deset laži Vladimirja Putina”, Delo, 16. februarja 2024.

*** Vojna, v kateri so bile Atene poražene od Šparte. Nova oblast je uvedla demokracijo, vendar je obsodila  Sokrata na smrt.

**** Glej  Karl R. Popper, Odprta družba in njeni sovražniki (The Open Society and Its Enemies), prvi del (Platon), 10. poglavje, Princeton, New Jersey 1971, str. 169-201.

***** Knjiga bo pri Mladinski knjigi izšla 11. marca 2024.

****** Navedeno delo (Popper), str. 200.

******* Francoski škof, revolucionar in diplomat Charles-Maurice de Talleyrand (1754 – 1838).

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta