Kolumna Marka Radmiloviča: Stiki

Marko Radmilovč
16.12.2023 06:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Dragiša Modrinjak

Ponosen sem na svoje stike. Na telefonske številke, naslove, elektronsko pošto, imena in priimke, ki so shranjeni v mojih prenosnih napravah in v datoteki s tem imenom ... Se pravi Stiki!

Malo se sliši namišljeno, a v tem trenutku jih imam točno 600. Ker nisem prisoten na novih družbenih in družabnih platformah, so vsi ti stiki pravi. Se pravi, da vse te ljudi osebno poznam ali sem jih poznal. Nekaj stikov je seveda malo hecnih. Recimo serviser, ki mi je prišel pred desetletjem popraviti mali gospodinjski aparat in sem ga dodal med stike; ko je pred nekaj dnevi omenjena bela tehnika ponovno crknila, sem serviserja poiskal med stiki in ga poklical, a je rekel, da tega ne dela več. Zdaj postavlja toplotne črpalke.

Večina stikov je zasebnih; se pravi družinskih, prijateljskih, dosti jih je službenih … A ker sem z vsemi ljudmi, s katerimi sem se v teh desetletjih pogovarjal za ta ali oni medij, vzpostavil osebni stik (kar je po moje bistvo našega žalostnega poklica), jim je težko suhoparno reči "službeni stiki".

Med mojimi stiki so naključni znanci, sovaščani, sosedje, sodelavci, prijatelji, umetniki, ustvarjalci, kreativni ljudje, športniki, zveneča imena, popolni anonimusi. Pisan nabor nekega socialnega kroga, stisnjen v datoteko, veliko zgolj nekaj megabitov.

Stiki me (nas) opredeljujejo. "Povej mi, koga imaš v stikih, in povem ti, kdo si!"

O slednjem sicer nisem prepričan, a zagotovo velja, da "povej mi, koga nimaš v stikih, pa ti povem, kdo si"!

Sam v stikih nimam nobenega politika. Niti enega. Pa sem jih intervjuval kar nekaj, a za nikogar se mi ni zdelo vredno - ko me je Apple vprašal "Shranim stik …?" - potrditi z "da"!

Z nekaterimi stiki sem izgubil stik, z nekaterimi smo v stiku vsakodnevno.

Menim, da s svojimi stiki, globalno gledano, nisem nič posebnega; sploh ne tako poseben, kot je recimo Dimitrij Rupel, ki ga je nekoč veliki mislec Borut Pahor hotel vzeti v vlado zgolj zaradi tega, ker je dragocen zaradi telefonskih številk v svoji beležnici. Se pravi zaradi stikov. No, zdaj Pahor reklamira kreditne kartice, Rupel pa kreditno kartico javne agencije za knjigo nepooblaščeno koristi … Toliko o korelaciji med pomembnimi stiki in politično integriteto.

Med mojimi 600 stiki jih je kar nekaj mrtvih. Hočem reči, ljudje so umrli, jaz pa njihovega stika nisem izbrisal. Nisem mogel. Poslovil sem se od teh ljubih mi ljudi na pogrebih, izbrisati stik iz telefona pa se mi je nato zdelo za moj okus preveč dokončno. Čisto nič me ne stane, če nekateri, fizično mrtvi, še vedno živijo v mojem telefonskem imeniku. Mogoče je nekoliko zlovešče, čudaško ali celo bizarno, ampak prisežem, da je to najbližje, kar pridem k okultnemu. Nobenih mačk in pokopališč hočem reči.

Pa se je seveda zgodilo, kar se je moralo zgoditi.

Zadnjič je zazvonil telefon, in ko sem pogledal, kdo je, me je zbodlo v središče možganskega debla. Na telefonu je bilo jasno izpisano, da me kliče prijatelj, ki je mrtev. Zelo mrtev; bil sem zraven, ko smo ga položili v zemljo. Imel sem dve možnosti: da ne dvignem in se delam, kot da se ni nič zgodilo, ali pa se oglasim in ugotovim, v čem je skrivnost življenja in smrti. Seveda sem dvignil. Rekel sem: "Halo …?" Kaj pa naj bi drugega rekel?

•••

Preskočimo čas in prostor ter se znajdimo v prijetni krčmi v našem mestu, nekje v četrtfinalu letošnjega predprazničnega časa. Parkiral sem daleč (vse je bilo zaparkirano) in kasneje mi bo prijatelj moj hladni sprehod skozi središče mesta pojasnil s "teater". Kulturna ponudba je bila tisti večer aktivna, nekulturna pa se je ob hišicah in šankih po mestu malo vlekla. Ni bilo prave vneme. Veliko belo kolo je delovalo nekako cagavo, kot da ga poganja gravitacija, redki možje so postavali ob šankih. Kuhano vino, ki ga nagravžno tudi že pri nas imenujemo kuhanček, je dišalo po vsem trgu, a iz razočaranja pred nekaj dnevi vem, da je postreženo mlačno, je umetno in pregrešno drago. Ne moreš narediti dobrega kuhanega vina iz slabega vina.

Objamejo me gostilna in prijatelji, osem stikov v mojem imeniku. Večer teče, kot tečejo vsi tisti sicer (pre)redki večeri, ko se dobimo. Politika se meša s kulturo, neslanost s kuhano kračo, pivo pa počasi razvezuje jezike in domislice. Mrtvi stik, ki me je dopoldne poklical, je bil redni član našega omizja. Malo se sprašujem, ali naj jim to razlagam ali ne, pa se odločim, da ne, in se zgolj za pol ure iztaknem iz dogajanja. Prikimavam in se smejim, nisem pa prisoten.

Tako menim …

… Zadnjič mi je nekdo zabrusil, da v zadnjem času rad moraliziram – namenil se me je kritizirati, sprejel sem kot kompliment.

Tako tudi danes in zdaj …

Kaj drugega nam je ostalo kot stiki. Hočem reči tisti vredni, pomembni stiki, ki jih shranimo v telefon, so edina stalnica v tem presihajočem bivanju. Ne vem, ali ste opazili, ampak bolj ko gre civilizacija v maloro, manj dobivamo klicev s skritih številk. Večinoma prihajajo klici, e-pošte in ostali stiki od ljudi, ki jih poznamo. Ovce se tiščimo skupaj, ko se volkovi plazijo okoli ograde. Tako razumem tudi vsakoletno božično histerijo. Vse zabave, prednovoletna druženja, družinska srečanja, intima doma ob večerji - vse v obupnem poskusu ohraniti in vzdrževati, častiti in slaviti – stike.

•••

Rekel sem "halo," na drugi strani ni bilo ničesar … oziroma sem sčasoma zaznal glasove. Bilo je več kot očitno, da se je telefon na nasprotni strani sprožil sam in po kdo ve katerem zmedenem algoritmu uporabil stik mrtvega prijatelja. Od daleč, a vendar jasno sem slišal moža in ženo, kako se pogovarjata; vem, da prisluškovati ni lepo, in sem dvakrat, da si olajšam vest, glasno rekel v svoj aparat: "Halo, halo …?"

Oglasil se ni nihče, zato je bilo moje prisluškovanje (vsaj tako sem menil) legitimno. Očitno je mož poskusil nastaviti novi televizor ali pa so dobili v hišo novo optično napeljavo. Žena mu je svetovala, kaj narediti iz drugega prostora. Mogoče je pripravljala kosilo. Na koncu je mož rekel: "Poklical bom Hisensovo servisno službo!"

Potem sem prekinil.

Da se prepričam, kako niso številke mojega mrtvega prijatelja dodelili nekomu drugemu, sem še enkrat poklical nazaj … Na moje veliko olajšanje se je oglasila samodejna gospa: "Telefonska številka trenutno ni dosegljiva!" Oddahnil sem si …

Po drugi strani pa … Nisem religiozen človek, a besedica "trenutno" daje nekaj malega upanja. Mar ne?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta