Da je predsednik Pahor predvčerajšnjim sprejel v avdienco anarhističnega, antivakserskega norca, je zagotovo največja politična neumnost, kar jih je v neslavni polpretekli zgodovini kdaj naredil. Pa ne samo on. Kar jih je kdorkoli kdaj naredil.
S to kao vzgojno in vljudnostno gesto do človeka, ki bi ga bilo treba po hitrem postopku aretirati, ne pa ga vabiti v predsedniško palačo, se je Pahor nepričakovano zavihtel na vrh top lestvice politikov, ki nimajo pojma, kaj se v resnici dogaja.
Temu bednemu mizantropu in sociopatskemu hujskaču je Pahor dal družbeno težo, politični pomen - in tudi legitimnost -, samemu sebi pa je vzel še zadnjo unčo kredibilnosti, s katero se je že tako ali tako že prej nepremišljeno poigraval.
Pahorjev način razmišljanja
Poskušam se vživeti v Pahorjev način razmišljanja, pa mi ne gre. Celo Rosvitin intervju v Odmevih mi ni prav nič pomagal. Ali je mislil, da bo lunatik spoštoval predsedniško avtoriteto in se držal priporočil, naj nikar preveč nasilno ne razgrajajo in motijo prometa? Sramotiti Slovenijo pred visokimi gosti na Brdu pa se tudi ne spodobi!
Sodeč po poročilih, je Pahor do kamnitega gosta nastopil trdno in odločno, kot mu veleva avtoriteta, in si obetal, da bo hierarhija statusov opravila svoje. Opozoril da ga je, da mora kot organizator ali iniciator pozvati protestnike, naj se vzdržijo nasilnega vedenja.
Kruta pomota! Predsednik ni prepotentnežu očitno niti malo imponiral. Verjetno se je Pahor bolj bal policaja kot pa policaj predsednika. Kar je logično. Predsednik je kulturen in se ne vmešava, policaj pa populističen prekucuh, ki si na krilih kljubovalne priljubljenosti upa vse - in se na vse tudi poserje. {api_embed_photo_R30}712638{/api_embed_photo_R30}
Kultura dialoga ali tele v nova vrata
Pahor je v Odmevih rekel, da je onega povabil zato, ker ga je prosil za razgovor in ker ni videl "rázloga", da se ne bi pogovarjala.
Seveda. Zakaj pa ne? Če si privržen tako imenovani kulturi dialoga in če verjameš, da ima vsakdo pravico, da mu nekdo prisluhne - da tudi najvišji, čeprav ne operativni oblastnik prisluhne norcu z ulice -, potem pač zaprimo štacuno. Adijo, pamet. Adijo, hierarhija. Adijo, avtoriteta. Adijo, predsednik.
Imel sem ga za zadnjega garanta politične stabilnosti. In to je tudi bil. Do ponedeljka
Pahor je s tem prignal do absurda to mentaliteto dialoškosti, to za lase privlečeno kulturo pogovarjanja. In če rečem do absurda, potem s tem hočem reči, da je posplošil, izenačil, ukinil razliko med tako zaželenim dialogom z nekom, s komer se pač ne strinjaš, in pogovarjanjem s kretenom, ki te gleda kot tele v nova vrata, če mu slučajno rečeš nekaj pametnega. Ampak ker Pahor ne uporablja teh grdih besed na K, temu osebku kot vsakomur drugemu priznava pravico do tega, da mu prisluhne. Ker ni več razlik. Med pametjo in norostjo. Med norcem in predsednikom. Za isto mizo.
Zadnji garant
Še več! Pahor je s tem prignal do absurda tudi to svoje spravaštvo, ki je v kontekstu partizansko-domobranskega razkola še imelo vsaj nek zamegljen, domneven politični smisel. V tem primeru pa je bilo samo še sámo sebi namen. Kultura dialoga. Hotel je dati zgled, ker da se premalo pogovarjamo in se namesto tega raje zmerjamo.
Zato je šel Pahor čez to in tipa sprejel v avdienco. Kot da bi s predsedniki strank moral podebatirati o tem, kdo je primeren za mandatarja in kdo bi v parlamentu šel skozi za ustavnega sodnika.
Pahorjevo afnanje na instagramu in drugod me je včasih spravljalo v smeh, ni me pa državljansko motilo, niti se mi ni zdelo neprimerno ali nedržavniško. Ni se mi zdelo nevzdržno ali kaj šele izdajalsko, da polaga vence na grobove belogardistov in glumi nekakšnega Antigona.
Tudi njegovo stališče, da bo brez komentiranja ekscesov sodeloval s to vlado, tako kot je sodeloval z vsako drugo, se mi je vedno zdelo njegovemu državniškemu statusu primerno vzvišeno in distancirano. Imel sem ga za zadnjega garanta politične stabilnosti.
In to je tudi bil. Do ponedeljka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
