Sama ne poznam nobenega Američana, ki bi glasoval za Trumpa. Med mojimi nekdanjimi sodelavci, prijatelji, znanci in bežnimi znanci v ZDA ni nikogar, ki bi Trumpa želel za svojega predsednika. Ne, ni res. Obstaja en človek, ki je glasoval za Trumpa. Bob. Katerega mentalni profil je zelo podoben Trumpovemu. Le da je Bob dobrosrčen. Česar za Trumpa ni mogoče reči. Ker kadar je Trump prijazen, je prijazen z razlogom. To je ena od značilnosti patoloških narcisov. Med katere je Trumpa uvrstila specialistka za psihološke ustroje, sicer tudi njegova sorodnica. Ki ga pozna tudi še z drugih zornih kotov. Ne samo tistih, s katerih smo ga bili prisiljeni spoznati drugi Zemljani. Tisti, ki so si ga želeli na predsedniškem položaju. In tisti, ki si ga nismo.
Ne morem reči, da sem bila povsem prepričana o Bidnovi zmagi. Ker ne poznam nobenega Američana, ki zanj ne bi glasoval, je to bil samo lakmusov papir, ki je kazal na njegovo zmago.
Toda stvar je bila bolj zapletena, če upoštevam svoj insajderski zorni kot, ki sem ga pridobila med svojim bivanjem v ZDA. Biden in Trump sta namreč javno soočila nekatere principe, ki so za ZDA bistveni. In za katere je v resnici težko reči, kateri je za Američane pomembnejši. Uspešna ekonomija. Ali zdravje. Egocentrizem. Ali pogled čez lastne planke. Stava na intuicijo. Ali stava na razum. Itd. Znotraj teh nasprotij je po mojem vendarle presenetljivo, da so zmagali pogled čez lastne planke, zdravje in razum. Presenetljivo. In tudi razveseljivo.
Ne da ne bi poznala številnih Američanov, ki bi izbrali natančno tiste druge možnosti. Američani, ki jih poznam, niso najbolj tipični Američan. Ne zato, ker niso patološki narcisi. Ker marsikdo je. Ampak zato, ker so Havaji, od koder je večina Američanov, ki jih osebno poznam, netipična zvezna država. Iz vrste razlogov.
Najprej zato, ker so znani kot najbolj liberalna zvezna država v ZDA. V pozitivnem smislu. Ker so že več kot stoletje najbolj multietnična zvezna država. V kateri so belci manjšina. In ker navsezadnje ne priznavajo, da so sploh zvezna država ZDA. Vsaj nativni Havajčani problematizirajo to dejstvo. Ker proces priključitve Havajev kot zvezne države k ZDA ni bil izveden po dogovorjeni poti. Umanjkal je namreč obljubljeni in dogovorjeni referendum, na katerem bi se prebivalci Havajev izrekli, ali sploh želijo priključitev k ZDA. Zato številni Havajčani menijo, da Havaji sploh niso zvezna država ZDA, temveč so okupirano ozemlje.
Kakorkoli, sama sem si oddahnila, ko je bil za predsednika ZDA izvoljen Biden. Varufakis sicer meni, da je to za ZDA najslabša možnost. In to svoje stališče tudi utemelji. A sama menim, da obstaja vsaj še ena slabša možnost. In to je, da bi Trump dobil še en predsedniški mandat. Ki svojih grandioznih in iracionalnih izpadov ni niti mogel niti hotel krotiti. Nasprotno, v njih je vidno užival. In kakšne socialne učinke imajo tovrstni izpadi, vemo ne samo iz seštevka rezultatov Trumpovega predsedovanja. Ampak tudi iz osebnih izkušenj z izpadi nam bolj bližnjih patoloških narcisov. Rezultat je socialno destruktiven.
Še boljša novica pa je bodoča podpredsednica ZDA Kamala Harris. Ne le zato, ker bo prva ženska na tem položaju
Biden ni patološki narcis. In to je obetavna okoliščina. Obljublja možnost racionalnega pogovarjanja. In racionalnega odločanja. Poleg tega izpostavlja temeljne tradicionalne principe delovanja zahodne politike. Čeprav imam sama v zvezi z evropocentričnostjo in drugimi pomanjkljivostmi teh principov načelne pomisleke, je Trump pripeljal stvari tako daleč, da so postali tradicionalni principi zahodne politike celo zame olajšanje. Kar pomeni, da je stvar resna.
Biden je torej kljub vsemu dobra novica. Kot so dobra novica tudi njegovi najbližji sodelavci. Kolikor jih za zdaj poznamo.
Predvsem pa sta dobra novica njegovi najbližji sodelavki. Bodoča prva dama ZDA Jill Biden. Ki v primerjavi z Melanijo Trump ni nategnjena. Zategnjena. Napihnjena. Podložena. Izpraznjena. Podprta. In drugače kirurško predelana. Pri čemer o tej predelavi ne govori resnice. Gospa Biden je inteligenten primerek ženskega rodu, od katerega je mogoče pričakovati kaj več kot nastope v stilu barbike v dizajnerskih oblačilih.
Še boljša novica pa je bodoča podpredsednica ZDA Kamala Harris. Ne le zato, ker bo prva ženska na tem položaju. In ker bo prva nebelka na tem položaju. O čemer se povsod navdušeno poroča. Mene je prepričala z nečim drugim.
Kot je znano, je v svojih tridesetih letih imela razmerje s trideset let starejšim županom San Francisca, ki ji je pomagal do vplivnih položajev. Ko je bilo to dejstvo razkrito, Kamala Harris tega ni zanikala. Niti se ni priključila gibanju #MeToo. In začela igrati žrtve. Ipd.
Kar kaže na najmanj dvoje. Na njen pogum. In na njeno poštenost. Ker je povsem mogoče, da bo prav Kamala Harris funkcionalna predsednica ZDA, so te njene lastnosti izjemno pomembne. Ne samo kot individualne karakteristike. Ampak tudi kot politično dejstvo.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
