V ponedeljek je dr. Dimitrij Rupel naznanil, da se pripravlja na kandidaturo za direktorja Javne agencije za knjigo (JAK). Razložil je, da ga položaj zanima predvsem zaradi velikega potenciala za širšo mednarodno promocijo Slovenije, ki ga nosi projekt Slovenija - častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023.
In tako sem se spomnila na nastop dr. Rupla na tem sejmu leta 2004. Bilo je dober teden po parlamentarnih volitvah, na katerih je zmagala SDS, v katero je nekaj mesecev prej prestopil iz LDS, v katere vladi je bil zunanji minister. Ker sem bila kot poročevalka nekaj dni v svetu knjig, očitno nisem spremljala slovenske notranje politike in nisem vedela, da je Dimitrij Rupel vmes postal kandidat za novega starega zunanjega ministra. Založba Nova revija ga je - zanosno na krilih zmage, a menda vsaj ne z najetim zasebnim letalom, kot iz Londona na Zbor za republiko - na vrat na nos pripeljala v Frankfurt.
Dr. Rupel je torej na slovenskem prireditvenem prostoru ad hoc vodil okroglo mizo z naslovom Knjige, identiteta, mediji. Njegovi gostje so bili zanimivi kulturni uredniki s Frankfurter Allgemeine Zeitung, 3Sat - ZDF in Neue Züricher Zeitung ter srbski pisatelj Vidoslav Stevanović. Moderator je zbranim govoril o zgodovini odnosov med knjigo oziroma literaturo in literati ter slovensko zgodovino. Največ pa je govoril o tem, da se nam je zares pomemben obrat po letu 1991 zgodil šele pred enim tednom. O preteklih trinajstih letih samostojne Slovenije je govoril kot o napaki, s katero sam nima nič.
Spomnim se, da sem se počutila popolnoma absurdno. (To je občutek, ki ga precej dobro poznajo literarni liki prozaista Dimitrija Rupla.) Najprej sploh nisem razumela, zakaj je okoli njega takšen pomp, potem pa nisem razumela, kako lahko državnik tako govori o svoji državi, in to ob sprevrženi lastni vlogi. Pozneje smo se tega absurda navadili. Tako zelo, da zdaj ne morem napisati, da vseeno upam, da si dr. Rupel frankfurtske "širše mednarodne promocije Slovenije" ne predstavlja tako. Ob takšni potezi sveta JAK ne upam več na nič.
Če bi prebrali samo formalne kvalifikacije kandidata - literarni komparativist in sociolog, doktor znanosti, pisatelj in človek z mednarodnimi izkušnjami -, bi morali reči, da so našli tako rekoč idealnega kandidata
V ponedeljek sem najprej pomislila, da gre za slabo šalo. Kost za glodanje. Saj je rok za prijavo na razpis za direktorja agencije vendar že potekel, Rupel pa je povedal, da o razpisu ne ve nič. Če svetu agencije nobeden od kandidatov, ki so se prijavili na razpis, ne bi ustrezal, bi lahko vlada na predlog sveta res imenovala vršilca dolžnosti direktorja (najdlje za šest mesecev, v tem času pa se izvede nov razpis), vendar Rupel ni omenjal vedejevstva. Ampak potem sem v torek izvedela, da je prav to jutro menda edinemu kandidatu, ki naj bi bil izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta, poštar prinesel obvestilo o neizbiri. Torej verjetno vseeno ni bila slaba šala.
Predstavljala sem si namreč, da se po tako evidentni čistki noben sposoben in spodoben kandidat ne bo hotel prijaviti na razpis oziroma da se bo po dogovoru s svetom prijavil kak bolj ali manj anonimen, vsekakor pa brezhrbteničen in brezsramen kader. Predstavljala sem si, da svet potrebuje takšnega direktorja agencije, da ga bo lahko usmerjal. Ampak v času direktorskega vedejevstva bivšega člana sveta Sebastjana Eržena se je pokazalo, da ta svet ne potrebuje niti tega. Da ta svet sploh ne potrebuje direktorja, niti takega, ki bi se samo delal, da dela. Za kuratorja projekta Frankfurt 2023 je svet izbral Amalijo Maček in Matthiasa Göritza - in za to mu lahko samo čestitamo -, vse drugo, se pravi notranjepolitične malenkosti, kot je usmerjanje celega slovenskega kakovostnega založništva, pa je in bo podelal kar sam. Direktorju ne bo treba delati nič. Torej bo lahko počel točno to, kar si predstavlja dr. Rupel. Na svoj način bo opravljal reprezentativno funkcijo.
Če bi prebrali samo formalne kvalifikacije kandidata - literarni komparativist in sociolog, doktor znanosti, pisatelj in človek z mednarodnimi izkušnjami -, bi morali reči, da so našli tako rekoč idealnega kandidata. Ko dobijo te usposobljenosti ime in priimek, navsezadnje pa tudi emšo, se pokaže vsa genialna sprevrženost te poteze. Res, svetu nihče ne more očitati, da so izbrali anonimneža brez referenc, in tudi ne, da so izbrali človeka, ki se ne bo javno izpostavljal in demonstriral svojih stališč.
No, medtem ko sem to pisala, je bilo potrjeno, da bo svet JAK-a vladi za vršilca dolžnosti direktorja res predlagal Dimitrija Rupla. Izbira Dimitrija Rupla za direktorja agencije za knjigo ni slaba šala. Žal je ena najboljših šal, kar sem jih slišala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
