(POGLED) EU skrbi za interese najmočnejših članic. Cepivo je samo en primer

Vajeni smo že, da EU odpove vedno, kadar bi bilo treba učinkovito uskladiti različne interese članic. Zdi se, da deluje po logiki: kadar lahko dosežemo soglasje brez napora, ga bomo dosegli. Kadar pa je za soglasje potrebno temeljitejše usklajevanje, pa ga ne bomo. Zato, da ne bo preveč očitno, da nismo sposobni poiskati operativnih rešitev takoj, ko imamo opraviti z bolj resno neusklajenimi interesi članic.

V takšnih situacijah EU pusti, da stvari tečejo, kot pač tečejo. Naj čas opravi svoje. Čas seveda opravi svoje. In tudi stvari nekako tečejo. Praviloma sicer ne v smeri soglasja. A vendarle. Problemi, konflikti, nesoglasja se navidez poležejo. Morda celo pridemo do navidezne rešitve problema. A to je samo videz. Ker se ob prvi situaciji, ki rabi dejansko razrešen problem, se izkaže, da za videzom rešitve v resnici ni rešitve. Da za videzom učinkovitosti EU v resnici ni nič. Ali je samo njena neučinkovitost. Ki pa jo evropska birokracija, na čelu z našo drago Ursulo, uspešno prikriva s proizvajanjem videza uspešnosti.

Kvazifeminističen manever? Ne.

Ko je prišla Ursula von der Leyen na čelo Evropske komisije, sem mislila, da gre za kvazifeminističen manever. Tak vtis je dajala, ko je izbirala svoje sodelavce. A ta ocena se je izkazala za naivno. Ursula je predsednica EK, ker zna izjemno učinkovito proizvajati videz uspešnosti, čeprav je njeno delo v resnici neuspešno. Gre za delovanje, ki ga je prakticirala že kot ministrica. Zdaj z isto logiko nadaljuje na čelu EK.

Lahko bi skomignili z rameni, češ, saj ni edina za reševanje problemov nesposobna oseba na vodilnem mestu. To je res. Teh kar mrgoli na vseh vodilnih mestih na vseh nivojih in v vseh organizacijah. Kot da živimo v času, kjer je eden od pogojev za napredovanje tudi to, da problemov nisi sposoben reševati. Nekak duh časa torej.

Toda problem se zaplete, če imajo organizacije in birokracije na vodilnih mestih ljudi, ki niso sposobni učinkovito delovati v situacijah, ko je takšno delovanje nepogrešljiv pogoj, od katerih so odvisna človeška življenja. Kar je bil primer begunske krize. Ali zdaj, ko gre za nakup in razdeljevanje cepiva proti kovidu v EU. In ko gre za vprašanje varnosti cepiv proti kovidu.

Fiasko

Prvi fiasko v zvezi s cepivom je bil obelodanjen pred dnevi, ko se je pokazalo, da orjaška evropska birokracija ni bila zmožna skleniti pogodb s farmacevtskimi podjetji, ki bi jih dejansko obvezovale, da dogovorjene količine cepiv dobavijo v dogovorjenih rokih. Ursula je klicala na odgovornost farmacevtska podjetja, ki jih je EU izdatno finančno podprla, da bi EU v dogovorjenih rokih dostavila cepiva. Sum, da farmacevtska podjetja cepivo prodajajo boljšim ponudnikom — kar je logična hipoteza, saj kapitalizem deluje po logiki maksimizacije profita —, je ostal nerazrešen. Ursuli so zadostovala zagotovila podjetij, da tega ne počno. In da se bodo maksimalno potrudila, da zaostanke nabav nadoknadijo. Itd.

Tak izhod je bil za farmacevtska podjetja idealen, za članice EU pa seveda ne. Kar odpira logično vprašanje, v čigavem interesu v resnici deluje Ursula. V interesu farmacevtske industrije? Ali v interesu članic EU? Zdi se, da v interesu farmacevtskih podjetij.

Druga možna razlaga je še bolj porazna: namreč, da Ursula sploh ne razume, kako igra poteka. Da so namreč farmacevtska podjetja tista, ki imajo v rokah vse niti. Cepivo je izjemno dragocena dobrina, EU pa je samo eden od kupcev. Proizvajalec v kapitalizmu pač vedno proda tistemu, ki da največ. In Ursula misli, da bi bilo v primeru cepiva, ki je danes strateška dobrina, kaj drugače?

Ne v prav lepi luči

Razlagi za to čudaško delovanje sta v osnovi dve. Prva je, da Ursula zelo dobro ve, za kaj v resnici gre. Vendar tega ne sme javno priznati. Delovati mora, kot da je vse v najlepšem redu.

Druga možna razlaga pa je, da ne ve, kdo v današnjem globalnem kapitalizmu vodi igro. In to nikakor niso nacionalne države. Ali morda EU. Ampak kapital.