Ena najbolj pretresljivih in žalostnih slovenskih knjig je izšla leta 1969 pri mariborskih Obzorjih in nosi naslov Poslovilna pisma žrtev za svobodo. Gre za zbornik pisem iz druge svetovne vojne, ki so jih napisali talci s slovenske Štajerske, preden so jih nacisti ustrelili. Velika večina pisem naslavlja domače: ženo, otroke, starše. In prav družinski značaj pisem je tisto, kar bralčevo žalost neskončno poveča. Kdor pri takem branju ne spusti niti ene solze, ni človek.
Zbornik beleži tudi smrt talca Izidorja Završnika, duhovnika s Savinjskega, čeprav njegovega poslovilnega pisma nimamo. Završnika so nacisti aretirali leta 1942, ker je pomagal ljudem ilegalno čez mejo Tretjega rajha. Da bi iz njega izvlekli imena sodelavcev, so ga v mariborskih zaporih strahotno mučili. Desetega marca 1943, na pepelnico, je storil nepojmljivo. Nacisti so tisti dan med talce, ki so šli pred strelski vod, hoteli določiti dvajsetletnega Frančka s Hočkega Pohorja. Izidor je stopil na Frančkovo mesto, rekoč, da bo šel v smrt namesto njega. Franček je preživel vojno, umrl je leta 1997 v Ljubljani. Izidor je bil ustreljen še tisto uro, tudi on mladenič, komaj 26 let star.
Albert Camus, premišljevalec absurda, je dejal, da je najbolj absurdna smrt umreti v prometni nesreči. Toda tudi smrt talca kaže znake absurda: ubit je po krivici, po samovolji zatiralca. A ko beremo pisma štajerskih talcev, opazimo, da ti v svojih zadnjih zapisanih besedah ne kažejo, da bi jih objemalo občutje absurda. Poslavljajo se od svojih, pošiljajo poljube, prosijo za odpuščanje, tolažijo še živeče, dajejo navodila, ne kažejo pa zdrsa v obup, ni prekomernega jamranja nad kruto usodo.
V Kredu, ki je skupen vsem velikim vejam krščanstva in ga recitiramo vsako nedeljo pri bogoslužju, imamo strateško sintagmo propter nos, zaradi nas. Zakaj je Kristus storil, kar je storil? Odgovor: propter nos, za nas. Tako ni vnemar, da v naslovu zbornika pisem talcev stoji pomenljiva besedica: predlog ZA, Poslovilna pisma žrtev ZA svobodo. ZA je pomemben, daje smisel. Talci so čutili, da se bo njihova žrtev nekje poznala, imela bo učinek, porodila bo zmago dobrega. Izidor Završnik je poleg splošnega zaupanja v zmago dobrega tudi konkretno videl, ZA koga bo umrl: ZA Frančka s Pohorja.
"Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti," poje Kajuh in v ta verz ubesedi zavest, da v določenih pogojih človekovo trpljenje in smrt ne samo nista zaman, ampak sta izraz najvišje človečnosti.
Neko mrzlo novembrsko noč leta 2005 smo skavti prespali na seniku večje hribovske kmetije v okolici Velenja. Med pogovorom na štiri oči mi je gospodar pričel pripovedovati čudno zgodbo, srhljivo in neprijetno. Povedal je, da je bil po vojni kot otrok zaprt v neki vili blizu Celja, da so njega in ostale otroke tam maltretirali, da jih je neka gospa zapirala v zelharco ob dimniku, da so ta glavni komu od otrok pljunili v usta, če je po neprevidnosti spregovoril nemško besedo. Nisva na dolgo kramljala in njegove pripovedi takrat nisem znal povsem umestiti.
Čez dve leti so po državni televiziji predvajali Zupaničev dokumentarec Otroci s Petrička. Spoznal sem, s kom sem govoril na oni hribovski kmetiji – z otrokom s Petrička, z žrtvijo komunistične represije.
Žrtve revolucionarnega nasilja so bile trikrat žrtve: najprej žrtve nasilja kot nasilja; nato, če so preživele poboje, žrtve stigme in zapovedanega molka; na koncu, psihološko, še žrtve ponotranjene krivde. A tudi četrto je bilo boleče: odgovoriti si na vprašanje smisla. Za koga in za kaj so trpeli in umrli? Za nikogar in za nič? Bo otrok s Petrička, ki so ga naredili krivega, ker se je rodil napačnim staršem, verjetno nemškim, verjetno ubitim in vrženim v kakšno od hudih jam, sploh kdaj zrasel v bitje smisla?
Podobno neznosna senca nesmisla lega na desettisoče slovenskih fantov in mož, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško ali italijansko vojsko. Daljna bojišča so jim nanesla ogromno smrti in trpljenja – za koga? Za Hitlerja in Mussolinija? Iz prve lahko rečemo, da smo tu zelo daleč od Kajuhovega "za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti".
Da se nam ne namnoži nesmisel, izstopimo za hip iz zgodovinskih in političnih koordinat.
Ena izmed spregledanih slovenskih knjig je globoko in z mnogimi citati podprto delo patra Karla Gržana Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? (Sanje, 2013). Enajsto poglavje nosi naslov Paradoks trpljenja ali možnost dobička v izgubi. Savinjski puščavnik že kar v uvodu v poglavje pove, zakaj so v kozmosu religij prevladale religije odrešenja, kakršno je krščanstvo. Zato, ker osmišljajo trpljenje in smrt. In ne samo osmišljajo. Drznejo si paradoks, da trpljenje spreminjajo v dobrobit, dobiček. Gržan, ki je med drugim tudi pisec prve biografije o talcu Završniku, pouči, da se zla upravičeno izogibamo, ga zmanjšujemo, se proti njemu borimo, po možnosti ga čisto odstranimo. Hkrati pa, ko nas prizadene in nas zmelje, ga sprejmemo in spremenimo v daritev v območju božjega. Ob izničenju sebe sprožimo čudežno pretvorbo slabosti v moč.
Če pustimo, da s skrivnostjo trpljenja in smrti upravljajo politika, kapital, država, ideologija, potem si bodo isti začeli lastiti božje lastnosti
Treba je poudariti, da gre za misterij v območju božjega. Kajti če pustimo, da s skrivnostjo trpljenja in smrti upravljajo politika, kapital, država, ideologija, potem si bodo isti začeli lastiti božje lastnosti. V nadaljnjem koraku bodo politika, kapital, država, ideologija določali, katero trpljenje je smiselno in katero ne, katera smrt katarzična in katera zavržna.
Trpljenje nedolžnega je namreč metapolitično in vsaka smrt nedolžnega, bodisi je njegov rabelj tuj okupator ali domač revolucionar, kapitalistična nevidna roka trga ali verski terorist, ima svoj metafizični propter, svoj ZA.
Dolžnost tistih, ki nas tovrstno zlo ni prizadelo, je preprosta: spomin na trpeče in žrtvovane.
