/ PETEK, 12. avgust
Ko sem leta 2003 postal župnik na Frankolovem, smo se lotili velikih obnovitvenih projektov, med drugim tudi tehnično zahtevnega in dragega povišanja cerkvenega zvonika. Veliko skrbi in veliko potrpežljivega zbiranja sredstev. Ob vsem pa mi je nekaj šlo zelo na roko: majhna poštna poslovalnica na drugi strani ceste. Vsa plačila in transakcije sem opravil preko nje. Dovolj sta bila rumena knjižica Poštne banke Slovenije in čas, da peš prehodim 200 metrov.
Danes s šopom položnic stojim v vrsti v pet kilometrov oddaljenem Vojniku. Med drugim nakazujem nabirko za misijone, denar dobrih ljudi za Afriko, Azijo in vzhodno Evropo. In sem vesel, da v stojim v vrsti v Vojniku. Če imam bančno opravilo, moram v Celje ali v Slovensko Bistrico, kar je precej več kot 200 metrov ali pet kilometrov poti. Poleg tega, če je plačilo nekaj višje, sem popisan, ker, saj veste, pranje denarja pa to ... Če ga delam v imenu fare, se zahteva izpisek iz Ajpesa, ker, saj veste, kam pa pridemo brez nadzora …
Popoldne skok na Pohorje. Ko sem bil mlad, sem imel željo videti cel svet. Kasneje, ko sem s skavti veliko pešačil po naši domovini, sem si dejal, da bo dovolj, če v tem enem življenju spoznam vso Slovenijo. Zdaj se mi dozdeva, da je eno življenje ravno dovolj, da spoznaš vse Pohorje.
/ SOBOTA, 13. avgust
Dopoldne pogreb, popoldne poroka. Bilo je že, da sem neko soboto opravil krst, poroko, pogreb, vmes pa bil še na skavtskem srečanju, ki je pedagogika igre. Sosednji župnik je neko soboto imel pogreb, potem poroko, po poroki še en pogreb.
Duhovništvo je tudi psihološki izziv. Voditi rituale, zdržati zaporedje močnih čustvenih vsebin in biti pri vsem pristen: vesel z veselimi, žalosten z žalostnimi, razigran z razigranimi. Vse to v toku nekaj ur. Gre za posebno sposobnost prilagajanja svečanemu trenutku, za karizmo pravzaprav.
Poročita se zdravnica in reševalec. K cerkvi ju pripelje reševalno vozilo. Simpatično.
/ NEDELJA, 14. avgust
Na podružnici lepa nedelja s procesijo. Dobro pripravljeno in izpeljano, toda letos skoraj pol manj ljudi kot lani. Verjeten razlog: prvič se je zgodilo, da smo prestavili datum slovesnosti. Stoletni datumi se pač ne prestavljajo kar tako.
Ob pomanjkanju duhovnikov se vse pogosteje dogaja prav to: stoletni datumi in urniki se podirajo. Na primer, znamenita nedeljska pozna maša, ki je običajno bo 10. uri, je lahko v isti fari kdaj ob 9.30, kdaj ob 10.30. Ljudje pa imajo radi stabilnost in predvidljivost. Navada je železna srajca.
Popoldne blagoslov nove ceste. Hribovska Slovenija veliko bolj ceni cesto kot nižinska. Težje pride do nje, to je eno; nalivi in plazovi je bolj ogrožajo kot nižinsko, to je drugo.
Koronavirus je to storil. Zadnji dve leti sem bil sam kot še nikoli – prav fizično sam v veliki hiši. Ne rečem, da nisem izkoristil. Napisal sem zgodovinski roman Šesti pečat (500 strani) in še večernico (200 strani) za redno zbirko mohorjank. No, s to pomladjo se je obrnilo. V hiši smo štirje. Poleg mene še tri begunke iz Ukrajine. Hkrati sem dobro povezan z dvema begunskima družinama, ki živita v soseščini.
Upokojeni profesor aeronavtike iz Harkova, klen pravoslavec, ki pa se je udeležil katoliške procesije na naši podružnici, mi razloži nekaj nadvse zanimivega: zakaj pravoslavci v cerkvi stojijo. Njegova razlaga me vznemiri do mere, da zvečer poiščem knjigo o pravoslavju francoskega avtorja Olivierja Clémenta in preberem poglavje o pravoslavnem dojemanju božjih energij. Božje energije – tega koncepta v katolištvu praktično ne poznamo.
/ PONEDELJEK, 15. avgust
Na veliki šmaren se po jutranji maši z družino iz Harkova in begunko iz Donbasa odpeljemo v Strunjan na morje. Oni na morje kot na morje, jaz maševat in pridigat v cerkev Marijinega prikazanja. Ampak tudi zame se najde čas, da se raztegnem pod klifi in vržem v vodo.
V Strunjanu mašujem v parku pred cerkvijo. Kakšnih 300 ljudi sedi na gasilskih klopeh, sonce se spušča, prijeten vetrič pihlja, dišave so ta prave – obalne. Pridigam o nebesih, ni težko. Za konec povem, kako sem leta 1986 prikolesaril od Ptuja do Strunjana prav s pobožnim namenom, da obiščem Marijino cerkev. Takrat sem spal v travi zraven cerkve, vso noč so me žrli komarji. Marija je mojo romarsko žrtev videla in mi dala moč, da sem čez nekaj tednov vstopil v klaretinski red ter začel bogoslovne študije.
Nočna vožnja z morja. Zadnja klop boljkone spi, pomenkujem se z begunko iz Donbasa, ki je na prednjem sedežu. Že osem let je brez doma, na svoje oči je videla prve spopade v Donecku, zbežala je od tam. Leta 2018 je doživela granatiranje svoje vasi, eksplozija jo je vrgla in ji za nekaj mesecev vzela govor. Preden je pribežala v Slovenijo, je dva tedna ždela pod zemljo. Toda v avtu se ne pogovarjava o vojni, temveč o avtu in informacijah. Sodobni avti te z mnogimi lučkami in števci in navigacijo in sploh z računalnikom sproti zasipajo z obilico informacij. Ustvarjajo občutek, da imaš vse pod kontrolo. Tu sta še pametni telefon in pametna ura … Ni ta zasičenost z informacijami na koncu dodatno psihološko breme?
/ TOREK, 16. avgust
Pri jutranji kavi v vaški gostilni gasilci poročajo o svoji intervenciji v sosednjem kraju. Tragično. V požaru stanovanjske zidanice je umrl moški, lastnik objekta. V dimu in ognju sta poginila tudi pes in ovca.
Drugače miren počitniški dan s pridihom poznopoletne melanholike. Držim se v senci, malo pišem, malo berem.
Duhovniški ritem je pač tak. Sobota, nedelja, praznik – ti delaš; ponedeljek (ali kak torek) – ti počivaš. Sprva je bilo na vseslovenski ravni domenjeno, da je dan duhovniškega počitka sreda. Potem od famozne srede, ki naj bi jo duhovnik imel zase, zaradi raznih sestankov in srečanj ni ostalo veliko.
Popoldne se s kombijem pripelje zakonski par ter se loti pospravljanja in čiščenja župnijske dvorane. V času korone je dvorana samevala, v njo se se pričelo odlagati to in ono. Vesel sem, da bo spet čista, še bolj vesel sem pobudništva dveh faranov.
/ SREDA, 17. avgust
Gospe, ki prihajajo redno k jutranji maši, na kavi po maši pripovedujejo o obiranju hmelja pred šestdesetimi leti. Ena pove, da si za malico med obiranjem ni umila rok. Grenkoba hmelja je preko rok prehajala na kruh, kruh je bil slajši. "Kakor da piješ pivo," smeje povzame.
Lotim se čiščenja visokega okna. Nimam rad, da tvegana dela na cerkvenih objektih opravi kdor koli. V vseh teh letih sem dodobra spoznal naše lestve, podstavke, vedra … Vem, kam kaj postaviti in kako, da je reč stabilna. Poleg tega za varovanje uporabljam plezalni pas, ki ga drugi ne.
Ker ne hodim na dopust, v poletnem času pazim, da vsaj enkrat tedensko skočim v hribe. Popoldne je toliko časa, da greva z eno od gostij iz Ukrajine na Smrekovec. Borovnic naj ne bi bilo več, a naju prijazni par iz Velenja opozori, da je te drobne sadeže še vedno moč najti okrog vrha. In res. Tam so še: drobne, raztresene po strmini, nekatere napol ali docela zasušene. Iščeva in nabirava one, ki so še sočne. Dobro uro truda, da jih je za liter.
S Smrekovca pripeljeva tudi liter in pol gozdnih malin. S preostalimi begunkami se odločimo, da bomo jutri zvečer spekli dve piti z gozdnimi sadeži in na prigrizek povabili vse Ukrajince, ki so na Frankolovem.
To bo trenutek, da odprem vino iz kleti družine Saint-Exupéry, plemiške družine, katere član je bil slavni pisatelj Malega princa. To francosko klet sem obiskal prejšnji teden, ko sem se vračal iz provincialnega kapitlja v Kataloniji. Naredil sem namreč norost: v začetku avgusta sem do Katalonije in nazaj potoval s svojim avtom in sam. Ampak koristno norost: udeležencem delovnega srečanja iz vseh koncev sveta sem peljal slovensko vino, naš med, bučno olje, višnjevec, domačo salamo ...
Nazaj sem se vrnil z raznovrstnimi steklenicami francoskega vina in z lepim spominom na zakonca Anito in Jacquesa de Saint-Exupéryja.
/ ČETRTEK, 18. avgust
Zjutraj dogovor, da se naslednji dan udeležim Rimskih iger na Ptuju. In sicer v družbi skupine Flavijcev, tudi sam oblečen v Rimljana. Predstavil bom svoja dva romana o antičnem Ptuju. Oblečen v Rimljana? Nič takega. Vsak dan pri maši imam na sebi tuniko, ki izvira iz rimske antike, in plašč, ki prav tako izvira iz rimske antike.
Sredi dneva pride Saška T. Ocvirk iz Celjske Mohorjeve. Opraviva pogovor za častitljivo revijo Zvon.
Drugače pa čiščenje visokih cerkvenih oken. Celodnevno delo, previdno, počasno … Na čast barvni svetlobi, ki prihaja v svetišče.
