(POGLED) Kolumna Igorja Gošteta: Ne grem na kolena

Saj poznate pesem s tem naslovom? Pred leti smo jo pogosto slišali na naših radijskih postajah. V teh dneh mi je spet prišla na misel. Ampak tokrat z nekoliko spremenjenim naslovom: Grem na kolena. Tako je bilo namreč videti, ko se je zdravstveni minister, ki je še nekaj dni prej robato govoril o ljubljanskem županu, spustil na kolena. No, ne dobesedno, z besedami obžalovanja pa, ki jih je moral (?) izgovoriti ob budnem očesu svojega šefa, ki mu je nekdo, verjetno kakšen stric iz ozadja, prišepnil, da se z županom, ki mu rečejo tudi šerif, vendarle ne gre šaliti.

Sicer pa ni pokleknil le zdravstveni minister, ki se mu vse podira, tudi njegov šef je pokleknil, čeprav hodi pokonci kot pav (tudi meni tako rečejo, ko opazujejo mojo hojo, zato to zame ni zmerljivka). Tudi on je pokleknil pred vsemi, ki so napovedovali stavko ali so o njej malce bolj glasno razmišljali, in jim dvignil plačo, razrede in bog ve kaj še. Ker on je tako in tako naj menedžer, kar pogosto slišimo iz ust kakšne njegove oboževalke, pa bo že znal najti denar. Ampak ne dvomimo, da bo našel denar. Seveda ga bo, saj ga je v evropskih in svetovnih bankah zadosti. Puf na puf, pa bo. Zadolžil nas bo da amena.

Zdaj gospodje in gospe iz vlade sicer sporočajo, da imajo tako in tako dovolj proračunske rezerve, menda dve milijardi, in da (še) lahko trošijo. Sveta preproščina. Tudi te proračunske rezerve niso on in oni ustvarili, ampak smo to pošteno in skrbno, tako kot nam veleva davčna in ne vem še kakšna zakonodaja, storili kar mi. Eni bolj, drugi manj. Seveda tudi tako imenovani najboljši menedžerji, kar naj bi bili ti v zdajšnji vladi, polnijo proračun. Nimajo ravno nizkih, pa tudi ne visokih plač, pa vendarle proračun tudi oni polnijo. To drži kot pribito, a kaj ko proračun vsak dan znova in znova še bistveno hitreje praznijo. To pa je problem. Vsem se ne da ugoditi. No, tistim iz skupine J, rečemo jim jeb... skupine, še niso.

Že zdaj me je strah, ker napovedujejo, da bodo tako ravnali, pa reformirali, kar bo spet požrlo na tone in tone denarja, delali še ves ta in še cel drugi mandat. Če se jih ne bomo prej naveličali. Verjetno ne kolesarji. Kajti kolesarji, zbrani okrog Jaše in Nike, pa tudi nekdanjega zdravstvenega ministra, ki je tudi znal zaslužiti kaj postrani, za zraven, še spijo, čeprav se delajo, da so se prebudili. Prej so ta novim v pomoč. Kajti ko so začutili, da so ta novi, ki so zamenjali prejšnje, že malce v škripcih, so se zbrali na stavki. Tako imenovani stavki pacientov, ki pa je bila, ko so medse sprejeli še te, ki soustvarjajo kaos, pa ne le zadnjega pol leta, ampak nekateri med njimi že dolga desetletja, nič drugega kot satira. Tako kot je na neki način satira tudi ta politična kolumna. Ker sem namreč tako jezen nad stanjem v naši sicer lepi Sloveniji, da se raje malce pošalim. Se lepše sliši, je lepše zapakirano. Saj če bi tako ravnala prejšnja vlada, ko so bili resni časi, in bi oni ne bili tako mrkih obrazov in včasih mrkih dejanj, bi verjetno še vladali. Tako pa so "ablast", kot so rekli oblasti, prepustili tem, ki so se sprva le smejali. Tudi plesali so, celo pred gardo, pa ko so slavili politične zmage, od katerih mi tako in tako nimamo ničesar. Dokler ni raja, pa gospodarstveniki in pacienti brez zdravnika, pa mnogi drugi opazili, da od njihovega nasmeha in plesa nimajo kaj dosti. Tako kot nimajo kaj dosti, razen zmede, od njih naši mediji. Pa so prešerno in včasih tudi vehementno obljubljali, da ko pridejo oni na oblast, bodo pa drugi časi. Saj so. Zdi se, da še slabši.

Novi zakon o RTV je prava zmeda in loterija, če sem malce satiričen. Kot da bi šlo le zato, da zamenjajo nekaj tistih, ki jih je po Marcelovo "jebeno" malo. On je tako rekel, zato mi prosim oprostite to grdo in neprimerno besedo. A potem, ko boste tisti manjšini zaprli usta, bo pa bolje. Močno dvomim.

Nič kaj dosti drugače ni v tiskanih medijih. Prebiram in slišim, pa ne prav dosti, ker zdaj je svoboda in se o tem ne govori veliko, da tudi pri Večeru, ki ga še vedno prebira veliko ljudi, ni najbolj rožnato. Pa bi lahko bilo, če bi se ti, ki so tako zatrjevali, da bodo poskrbeli za medije, čisto enostavno določili, da recimo tiskanim medijem malce pomagajo. Da bi vsak od njih naročil kakšen časopis, ne pa naročal klipinge. Ali pa recimo, da bi tiskanim medijem zbili DDV na nulo, morebiti bi se lahko vlada, ki zadnje čase tako rada deli, odločila, da bi poravnala stroške distribucije, torej poravnala stroške poštnine za tiste, ki prejemajo tiskovino po pošti, in poravnala stroške, plačo, honorar raznašalcem časopisa. Ne pa, da mirno gleda, ko mnogim zaposlenim v tiskanih medijih grozi odpoved delovnega razmerja. Kje pa. Po moje jim kar paše, da so mediji v težav, kakšno težavo pa pomagajo verjetno ustvariti še sami, ko kakšno državno podjetje "našuhtajo", da preneha oglaševati. Sploh še, če si kak medij dovoli kaj na njihov račun krepkega napisati. Recimo to, da so šli na kolena pred nekom, ki si to nikakor ne zasluži. On že ne.

Ampak tega ne trdim, tako sem slišal, pa videl v nekaterih medijih, ki niso na liniji in zdaj sploh nimajo več oglasov. Ja, tudi to se dogaja. Ampak, jaz ne grem na kolena. Sem trmast kot bik. Jajc si pa tudi ne pustim odrezati. Vol pa že ne bom. Pa srečno.