Trumpova uvedba carin in grožnje z njimi potiskajo nestabilen in negotov svet bližje prepadu splošnega konflikta vseh proti vsem. Čeprav govorimo o vojni, pa carinske vojne niso vojne v osnovnem pomenu besede, čeprav so v zgodovini primeri, ko so carinske vojne bile uvod v odkrite sovražnosti in resnične vojne. Malce pozabljena je vloga carinskih vojn v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so te vojne prispevale k vzponu nacizma in zastoju okrevanja po veliki krizi ter tako tlakovale pot v drugo svetovno vojno.
Za pogosto neracionalno retoriko predsednika Trumpa pa se vendarle razkriva politika, ki verjame, da je moč v odnosu z drugimi državami, bodisi zavezniki bodisi sovražniki, s kombinacijo pritiska in izsiljevanja dosegati politične cilje. Pa naj gre za notranjepolitične ali zunanje politične cilje, realne ali povsem ideološke cilje. Gre za pomembno premiso trumpizma, v očeh katerega države sveta ali živijo na račun ZDA ali izkoriščajo ZDA oziroma so do njih vsaj nepoštene. Gre za politiko, ki je preplet tradicionalnega ameriškega izolacionizma in protekcionizma iz konca 19. stoletja z dodatkom ameriške gospodarske in vojaške moči ter novodobnega populizma.
Pomembna značilnost carinskih vojn je, da v njih ni realnega zmagovalca in da ceno tega plačujejo vse vpletene države. A ne glede na to Trump vztraja, da lahko carinske vojne ZDA samo koristijo. Pri tem izhaja iz dveh predpostavk. Prva je, da bodo carine polnile zvezni proračun, ker izvozniki na ameriški trg tega ne bodo mogli nadomestiti z drugimi trgi in bodo zato del, če ne celotno breme, prevzeli nase. In druga je, da bodo zaradi carin neameriški proizvajalci proizvodnjo selili na ameriška tla in se tako izognili plačilu carin. K temu pa je dodal še populistični del, kjer s carinskimi ukrepi izsiljuje in prisiljuje države, predvsem ekonomsko in sicer šibkejše države Južne Amerike, da sprejemajo njegove ukrepe vračanja ilegalnih migrantov iz ZDA. Da bi bila mera polna, je k temu dodal še ozemeljske zahteve, kot je priključitev Grenlandije, prevzem nadzora nad Panamskim prekopom in ambicijo, da Kanada postane 51. zvezna država ZDA. Sam vse to vidi kot način doseganja za ZDA ugodnih dogovorov in pri tem računa, da drugi strani ne preostane nič drugega, kot da se podredi.
Ne glede na to, kakšno pot bo ubral predsednik Trump, je za EU ključno, da ohrani enotnost in tako učinkovito odgovori na Trumpov izziv, zavaruje konkurenčnost evropskega gospodarstva in blaginjo Evropejcev
Čeprav ta načrt v očeh mnogih Trumpovih podpornikov uživa veliko podporo, pa je realnost sodobnega globalnega gospodarstva in prepletenih dobavnih verig veliko bolj kompleksna. Zato ni nenavadno, da je bombastični napovedi uvedbe carin zoper Mehiko in Kanado in po odločni reakciji obeh držav, kateri bi doletele te carine, sledila zamrznitev carin in iskanje dogovora. Podporniki bodo dejali, da je bil to ves čas njegov cilj, a je bolj verjetna razlaga, da se je ustrašil padca borznih indeksov in vrednosti kriptovalut. Izjema je Kitajska, kjer vztraja pri carinah in se bo očitno spustil v odkrito carinsko vojno, ki pa jo je Kitajska razširila na omejevanje ameriških tehnoloških velikanov. Prav slednje pa je ahilova tetiva ameriškega gospodarstva in Trumpove politike. Namreč, če bi druge države sledile kitajskemu vzoru in začele protimonopolne postopke proti ameriškim tehnološkim velikanom, bi to lahko zatreslo same temelje aktualne ameriške gospodarske in politične moči. Ni nepomembno, da je Elon Musk imel in še vedno ima veliko kritik na regulacijo, ki jo je na tem področju sprejela EU. Zelo verjetno pa je, da Kitajska po presenečenju z DeepSeek pripravlja še druga tehnološka presenečenja, ki bodo majala in rušila ameriške tehnološke velikane.
A ne glede na to je očitna naslednja žrtev Trumpovih carinskih ukrepov EU in, kot kaže vsaj verbalno, Danska, ki naj bi ZDA predala Grenlandijo. EU je že bila Trumpova tarča leta 2018 s 25-odstotnimi carinami na jeklo in 10-odstotnimi na aluminij, na kar je EU odgovorila s carinami na ameriške motorje Harley Davidson, džins in viski. Sledilo je premirje oziroma zamrznitev carin, ki se izteče marca letos. Sedaj Trump ponovno grozi z uvedbo 10-odstotnih carin na uvoz iz EU, pri čemer pa ne smemo zanemariti njegove izjave, da ne bo imel stikov z EU, ampak s posameznimi državami članicami. Zakaj je ta izjava lahko pomembna? Če EU odgovori enotno kot enoten trg z vrsto nasprotnih carinskih in še bolj necarinskih ukrepov, lahko zelo učinkovito in boleče vrne udarec ZDA in njegovemu gospodarstvu, še posebej tehnološkim velikanom. Lahko pa se Trumpova administracija odloči za separatne carinske ukrepe, ki bi razlikovali med državami članicami EU (na primer oprostitev carin za proizvode iz Madžarske zaradi ideološke bližine Orbana aktualni Trumpovi administraciji). Nato to še nadgradi s seznamom izdelkov, ki bili carinjeni različno (denimo francoski agroživilski izdelki ipd.), kar bi nesorazmerno prizadelo posamezne države članice. V tem primeru pa bi se EU soočila z resnim izzivom, kako ohraniti ne samo enotnost glede protiukrepov do ZDA, ampak kako ohraniti enotnost skupnega notranjega trga. V bistvu bi se soočili z eksistenčno grožnjo obstoju EU. Resda so dobavno-proizvodne verige v EU zelo prepletene, a glede na vzpenjajoči se populizem vedno obstaja dvom, ali bodo nekatere članice ravnale racionalno in delovale enotno na ravni EU ali ne.
Kritiki bodo dejali, da bi bilo to v nasprotju s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO), a Trump ne slovi po tem, da bi mu bilo mar za to. Razlog več, zakaj bi morda utegnil uporabiti ta pristop, je ideološki, na ta način bi poskušal preprečiti padec podpore svojih evropskih političnih zaveznikov. Ti bi namreč imeli nemalo težav prepričati lastne volivce, da jim ameriške carine, ki bi še dodatno ogrozile stabilnost evropskih gospodarstev in posledično ogrozile na desettisoče delovnih mest širom EU, koristijo.
Ne glede na to, kakšno pot bo ubral predsednik Trump, je za EU ključno, da ohrani enotnost in tako učinkovito odgovori na Trumpov izziv, zavaruje konkurenčnost evropskega gospodarstva in blaginjo Evropejcev. Karkoli drugega bi vodilo v slabitev enotnega trga ter destabilizacijo EU, posledično pa tudi miru in stabilnosti v Evropi. A naj na koncu poudarim, da je pri Trumpu, ki v Gazi zagovarja zloglasno načelo pokojnega ruskega generala Kvašnina, torej pomiritev z depopulacijo, edino, kar lahko pričakujemo, nepričakovano.
