(POGLED) Kolumna Michaela Bradshawa: Zimska energetska kriza ni izključena

Ruska invazija na Ukrajino je v Evropi pred letom in pol povzročila nenadno energetsko krizo. Spričo možnosti, da utegne biti dobava ruskega plina precej okrnjena, so se pojavile bojazni, da evropska energetska infrastruktura ne bo kos zimi 2022/23, kar bi lahko povzročilo zlom gospodarstev. Toda ker je bila zima mila in je EU postopoma zasnovala načrt za zmanjšanje porabe energentov ter njihovo nabavo od alternativnih dobaviteljev, je kriza gospodarstva sicer pretresla, vendar jih ni uničila. Nemčija, Italija in druge od plina odvisne države so zmanjšale svojo odvisnost od Rusije brez večjih težav pri oskrbi z električno energijo. Od tedaj se je zvrstilo več dobrih novic. Cene energije letos že ves čas padajo, evropska skladišča plina v EU so že zdaj 90-odstotno napolnjena, medtem ko bi lahko bila kmalu napolnjena stoodstotno. Cilj je bil skladišča stoodstotno napolniti do novembra. Po besedah politikov, kot je na primer nemški minister za energijo Robert Habeck, je najhujša kriza mimo. Kljub temu je še nekoliko prehitro, da bi lahko bili o tem povsem prepričani.

Nova ranljivost

Delež plina, ki v EU po plinovodih pride iz Rusije, se je od začetka leta 2022 do začetka letošnjega leta z 39 odstotkov zmanjšal na 17 odstotkov. Da bi prenesla to spremembo, je EU postala veliko bolj odvisna od pošiljk utekočinjenega zemeljskega plina (UZP). Celotni delež UZP v evropskem uvozu plina se je med letoma 2021 in 2022 z 19 odstotkov zvišal na približno 39 odstotkov sredi hitre nadgradnje infrastrukture, katere cilj je med letoma 2021 in 2024 za tretjino povečati zmogljivosti za shranjevanje UZP. EU dejansko približno trinajst odstotkov UZP še vedno uvozi iz Rusije, njene pošiljke so se po invaziji pravzaprav občutno povečale. Zaradi večjega uvoza UZP so evropske države postale občutljive za nestabilnosti na tem trgu, zlasti ker je 70 odstotkov tega plina kupljenega v zelo kratkem času, in ne na podlagi dolgoročnih pogodb, v katerih so cene plina indeksirane na cene nafte, kakršne prevladujejo v Aziji.

Tako smo bili denimo priča, kako je začela referenčna cena plina v Evropi v preteklih tednih naraščati zaradi bojazni, povezanih s stavkami v avstralskih obratih UZP. To je dokaz, da dobave ostajajo negotove in da so na močno medsebojno povezanem svetovnem trgu možne motnje. Da bi uskladila povpraševanje po UZP, je Evropska komisija uvedla pobude, kakršna je Energetska platforma EU, ki dobaviteljskim podjetjem v državah članicah olajšuje skupne nakupe goriva. Toda za zdaj še ni jasno, kako je mogoče s tem instrumentom odpovedati dobave, saj to še ni bilo preverjeno. Industrijo hkrati skrbi, da bi se lahko to državno posredovanje izjalovilo in spodkopalo delovanje trga.

Ko gre za dobavo plina, transportiranega po plinovodih, je Norveška že prehitela Rusijo in je postala vodilna dobaviteljica Evrope. Na začetku tega leta je namreč zadovoljila 46 odstotkov njenega povpraševanja (lani 38 odstotkov). Ta dodatni tovor je precej obremenil norveško plinsko infrastrukturo. Maja in junija so zamudna vzdrževalna dela povzročila upočasnitev dobav, posledica tega je bilo povišanje cen. To je še en dokaz, kako težek je trenutno položaj na evropskem trgu. Povsem možno je, da bodo zamude pri vzdrževalnih delih na Norveškem v prihodnosti povzročile še več motenj.

Kljub temu naj bi EU letos od Rusije kupila okoli 22 milijard kubičnih metrov plina. To je približno enajst odstotkov vsega plina, transportiranega po plinovodih, ki ga je EU porabila leta 2022. Velik del tega plina je transportiran preko Ukrajine. Toda ker sedanji rusko-ukrajinski sporazum o tranzitu plina po izteku veljavnosti leta 2024 najverjetneje ne bo obnovljen, je ta dobavna pot ogrožena. V okviru prizadevanj za zmanjšanje odvisnosti od Rusije je EU po navedbah Mednarodne agencije za energijo leta 2022 uspelo zmanjšati porabo plina za trinajst odstotkov (njen cilj je bilo sicer 15-odstotno zmanjšanje). Od vojne utrujene članice EU se v prihodnjih mesecih verjetno pri tem ne bodo najbolje odrezale.

Znižanje cen ne bo v pomoč in dejstvo, da te iste države svojega deleža niso prispevale že preteklo zimo, tudi ne. Le 14 od 27 članic EU je sprejelo obvezujoče politike zniževanja porabe energije, medtem ko vzhodne države, kot so Poljska, Romunija in Bolgarija, niso storile prav veliko, da bi zmanjšale svojo porabo. Če se bo to zimo pojavilo pomanjkanje plina v celinski Evropi, utegne to ogroziti odzivanje na pozive k solidarnosti.

Kaj sledi

Kruta realnost je, da bo morala Evropa, če bi se rada izognila občutnemu zvišanju cen plina, še vsaj dve ali tri leta upati, da bodo zime na severni polobli mile in da bodo minile brez velikih motenj v globalni oskrbi z UZP. Tako kot stvari stojijo, evropske cene pline ostajajo za 50 odstotkov višje od dolgoletnega povprečja pred invazijo, zaradi česar so prizadeta gospodinjstva in tudi podjetja. To je še posebno pomembno za Nemčijo, motor evropske industrije, ter njeno energetsko intenzivno avtomobilsko in kemično industrijo. Krepijo se bojazni, da bi lahko trajno visoke cene energije spodbudile deindustrializacijo, saj se energetsko intenzivne industrije selijo drugam.

Dobra novica je, da bi se moral pritisk na plin v prihodnjih nekaj letih vsaj umiriti. Nove dobave UZP bodo prišle iz ZDA in Katarja, trg pa se bo znova uravnotežil. Prav tako naj bi se skladno z načrtom za zmanjševanje porabe energije občutno znižalo tudi evropsko povpraševanje po plinu (za 40 odstotkov do leta 2030). Govori se tudi o presežni ponudbi do konca desetletja, odvisno od uvajanja energije iz obnovljivih virov, ki trenutno pospešeno poteka v Evropi, in začetka delovanja nove generacije jedrskih elektrarn. S tem bi se za vedno močno zmanjšala potreba Evrope po uvozu plina. A vse to se lahko zgodi le ob učinkovitem usklajevanju znotraj Unije.

V mesecih po invaziji smo videli, kaj je mogoče doseči, ko je Francija dobavila plin Nemčiji, da bi ji pomagala pri zmanjševanju odvisnosti od Rusije. Pozneje je Nemčija dobavila več električne energije francoskim mestom, s čimer jim je pomagala prebroditi prekinitve oskrbe, ki so bile posledica vzdrževanja jedrskih reaktorjev.

Nov izziv je ubiranje enakega pristopa k razogljičenju. Medtem ko se Francija tako doma kot drugod v Evropi trudi pridobiti podporo za modernizacijo jedrskih elektrarn, se hkrati sooča z nasprotovanjem privržencev nemške skupine Prijatelji energije iz obnovljivih virov (Friends of Renewals), ki zagovarja izključno uporabo energije iz obnovljivih virov. Taka razhajanja so lahko resna ovira pri doseganju hitrejšega energetskega prehoda in odmika od fosilnih goriv.

Čeprav je Evropi torej uspelo zmanjšati odvisnost od ruskega plina, bo še naprej občutljiva za nestabilnosti na svetovnem trgu plina, če v prihodnjih letih ne bo občutno zmanjšala svojega povpraševanja po plinu.