Govori se, da bo Miha Kordiš ustanovil novo stranko. Še bolj levo od Levice. Dobro, zakaj ne, vprašanje je edino, koliko bo ta stranka v resnici spremenila slovenski politični prostor. Moja teza je, da ne veliko. Seveda nisem prepričan, da imam prav, ampak takole nekako razmišljam.
Za začetek je treba ugotoviti, da se je Levica, ko se je odločila za sodelovanje v vladi, podala na zelo spolzek teren. Dejstvo namreč je, da je najmanjša stranka v koaliciji, kar v praksi pomeni, da je njen vliv omejen in da mora, če želi doseči vsaj nekaj ciljev iz svojega programa, delati številne kompromise. To je seveda neprijetno, predvsem pa ne zveni dobro v ušesih njenih podpornikov, ki so od stranke pričakovali bolj dosledno vztrajanje pri socialnih načelih. Osebno sicer menim, da je pot, ki jo je ubrala Levica, v osnovi konstruktivna: veliko lažje bi bilo, če bi stranka ostala v opoziciji in zgolj opozarjala na napake vlade, saj bi tako lahko ohranila neomadeževano podobo dosledno leve politične stranke, toda, strogo gledano, iz opozicije tudi ne bi mogla izpeljati nobenega projekta. V vladi lahko tako doseže vsaj nekaj, kar je navsezadnje verjetno cilj vsake iskrene leve politične agende, vseeno pa je cena za to razmeroma visoka: številni kompromisi z ostalimi strankami v opoziciji, ki puščajo vtis, da se je stranka odrekla svojem idealom, postala požrešna oblasti oziroma nerazločna od drugih bolj ali manj neoliberalnih političnih opcij in podobno. Ta cena je sicer še posebej visoka, ker je volilna baza Levice razmeroma specifična: kritično naravnana, idealistična, predvsem pa prepričana, da je politične cilje mogoče doseči že z nepopustljivo predanostjo lastnim vrednotam, tako da zelo veliko posluha za resnično – prej ali slej pragmatično – mehaniko političnih procesov niti nima. In se, kot rečeno, od stranke v prepričanju, da se je prodala, odvrača.
Levica, stranka intelektualne in kulturne elite
Nova politična stranka, Levo krilo Mihe Kordiša, bo po moji oceni s svojo bolj dosledno levo politično retoriko uspešno nagovorila velik del razočaranih podpornikov Levice, tako da je precej verjetno, da bomo imeli v naslednji sestavi parlamenta kar dve levi stranki, Levico in Levo krilo. Razen seveda, če bosta ena od njiju ali celo obe zaradi drobitve glasov izpadli iz igre. Ali je to dobro ali ne, je posebno vprašanje, bolj se mi zdi pomembno nekaj drugega: ali se bo Kordiševemu Levemu krilu posrečilo nekaj, kar se Levici ni? Gre za leve stranke simbolično in realno izjemno pomembno vprašanje naslavljanja delavskega razreda, ki naj bi bil po Marxu nosilec politične in ekonomske emancipacije v kapitalizmu. Leve stranke se namreč ves čas trudijo govoriti v imenu delavskega razreda, promovirati ukrepe, ki bi mu realno pomagali, in podobno, vendar pa se delavski razred, vsaj tisti tradicionalni ("modri ovratniki"), v teh politikah ne prepoznava in se že nekaj desetletij s svojimi volilnimi preferencami vztrajno premika na desno. To lahko vidimo na primer v Združenih državah, kjer so Trumpa v veliki meri podprli ravno nižji razredi, ali pa tudi pri nas, kjer nižje izobraženi volivci iz manj razvitih delov države pretežno podpirajo SDS. Leve stranke temu nasprotno voli zlasti visokoizobražena urbana populacija, tako da je situacija, ki jo imamo v Sloveniji, v tem pogledu razmeroma značilna: Levica ima svoje volilno zaledje zlasti v Ljubljani med izobraženci, svobodnimi ustvarjalci, kulturniki in podobno, desnica pa na obrobju in med nižjimi razredi, tako da bi bilo mogoče tvegati trditev, da je Levica v resnici stranka intelektualne in kulturne elite – ne pa delavskega razreda z ekonomske in geografske periferije države.
Razreda ne definirajo le ekonomski termini
Na tem mestu moram sicer takoj poudariti, da s tem, ko podpornike Levice imenujem za elito, ne mislim na njihov ekonomski status: mnogi od teh živijo in delajo v prekarnih pogojih na samem robu preživetja. Toda tu se je treba zavedati, da razreda ne moremo definirati zgolj v ekonomskih terminih: Pierre Bourdieu, znani francoski sociolog, je na primer predlagal, da poleg ekonomskega statusa pri razpravah o razredu upoštevamo tudi kulturnega in socialnega, tako da bi lahko za podpornike Levice trdili, da gre za ljudi, ki so ekonomsko pozicionirani razmeroma nizko (s pomembnimi izjemami akademskih elit, dobro pozicioniranih posameznikov v državnem administrativnem aparatu, uveljavljenih umetnikov ipd.), vseeno pa imajo veliko kulturnega (izobrazba, okus) in socialnega kapitala (zveze, poznanstva, podporne mreže, mnenjsko voditeljstvo ipd.).
Kulturna in intelektualna elita, ki podpira Levico, je, realno gledano, neke vrste domači srednji razred oziroma, morda bolje, del domačega srednjega razreda, ki mu stoji nasproti drugi del, za katerega je ravno nasprotno značilno, da ima razmeroma veliko ekonomskega kapitala, a malo kulturnega in socialnega. Ta drugi del so seveda obrtniki, pri čemer je zanimiva tudi geografska distribucija enih in drugih: medtem ko je kulturne in intelektualna elita – v katero seveda sodim tudi sam, da ne bo kdo mislil, da se hočem izvleči – pretežno locirana v velikih mestih, zlasti Ljubljani, je obrtniška elita v glavnem prisotna v okolici teh mest.
Zakaj se je delavski razred nagnil na desno
Da takšen kulturno-politični profil ni značilen zgolj za Slovenijo, pričajo nedavne volitve v Nemčiji, kjer se je njihova levica (Die Linke) dobro odrezala zlasti v Berlinu, medtem ko je v vseh ostalih deželah bivše Nemške demokratične republike slavila populistična skrajno desna stranka Alternative für Deutchland. Ključno pri tem je, da se leve politične stranke svojega razmeroma omejenega dosega, ki praviloma ne seže zelo daleč od urbanih središč oziroma ozkih krogov visoko izobražene populacije intelektualcev, kulturnikov, medijskih ustvarjalcev ipd., zavedajo. In poskušajo aktivno naslavljati tudi delavska razred – pogosta je na primer zahteva po še bolj intenzivnem "delu na terenu", z "navadnimi" ljudmi –, težava je edino, da se zdi, da pri tem niso pretirano uspešni. Vprašanje za milijon dolarjev seveda je, zakaj.
Moja teza v tej povezavi je, da zaradi dveh temeljnih razlogov. Prvič, leve stranke svoj odnos do sveta in političnega udejstvovanja še vedno gradijo na klasičnih marksističnih podmenah o pomenu razrednega boja, inherentni revolucionarnosti delavskega razreda in podobno. Vse to sicer niso nujno napačne predpostavke, vseeno pa se zdi, da slovenska in druge levice zanemarjajo dejstvo, da se je svet od časov, ko je pisal Karl Marx, v mnogih pogledih močno spremenil, tako da njegovih konceptov, ki so nastali sredi 19. stoletja, brez temeljitih premislekov in navsezadnje dopolnitev v 21. stoletje ni mogoče prenašati. Dejstvo namreč je, da je klasični delavski razred vsaj v zahodnih družbah postal razmeroma majhen, da je v mnogih pogledih tudi že prevzel vrednote srednjega razreda (potrošništvo), da je po kulturnem weltanschaungu pretežno konservativen in podobno. Vsi ti vidiki so bili sicer že večkrat naslovljeni, na primer v devetdesetih letih v Veliki Britaniji v okviru tako imenovane New Times debate, vendar leve stranke očitno ne najdejo načina, da bi jih ustrezno aplicirale na svoje konkretne politike. In drugič, leva politična opcija je vse od sedemdesetih let 20. stoletja pred tem ekskluzivni politični agendi boja za ekonomsko pravičnost začela dodajati tudi druge zahteve, v prvi vrsti tiste, ki so povezane s kulturno emancipacijo različnih mariginaliziranih družbenih skupin: žensk, homoseksualcev, transspolnih oseb, temnopoltih ipd. Vse te zahteve se sestavljajo v širok spekter politično emancipatornih agend sodobne levice, s katerim se je težko ne strinjati – oziroma ga ne podpirati –, vendar pa se je tu pojavila zadrega.
Težava za levico je, da se klasični delavski razred v vključujoči progresivni politični agendi, ki se ne osredotoča zgolj na delavce, temveč tudi ženske, homoseksualce, transspolne osebe, imigrante in podobno, ne prepoznava več
Gre za dejstvo, da so tradicionalnemu delavskemu razredu, ki je, kot rečeno, kulturno bolj ali manj konservativen (vezan na vrednote tradicionalne moškosti in ženskosti, zdrav razum, nacionalizem in podobno), te agende tuje, tako da ga je njihovo vključevanje odbilo. Delavski razred se je posledično začel politično nagibati na desno, pri čemer moram takoj dodati, da pri tem ne želim trditi, da so delavci konservativni per se – zaradi svoje morebitne zabitosti, zaplankanosti ali česarkoli. Ne! Tu gre za nekaj bolj temeljnega, namreč, da gre za populacijo s pretežno nizko izobrazbo, kar v praksi pomeni, da se ji je veliko težje prebiti skozi različne ideološke meglice kot na primer izobraženemu srednjemu sloju, saj vse raziskave kažejo na zelo močno korelacijo ravno med kritičnostjo in izobrazbo.
Kulturni in intelektualni geto
Kakorkoli: težava za levico je, da se klasični delavski razred v vključujoči progresivni politični agendi, ki se ne osredotoča zgolj na delavce, temveč tudi ženske, homoseksualce, transspolne osebe, imigrante in podobno, ne prepoznava več. Oziroma, verjetno bolje, se prepoznava veliko manj, kot so je pred desetletji. Politična levica je tu v dilemi, saj se vsem tem ostalim bojem poleg boja za delavske pravice razumljivo ne more odreči, vseeno pa to v praksi pomeni, da se te stranke, ključno s slovensko Levico, kljub aktivnemu prizadevanju ne uspejo izkopati s položaja, kjer so vedno bolj reducirane na neke vrste interesno združenje urbanih kulturnih in intelektualnih elit.
Kako to težavo nasloviti, iskreno rečeno, ne vem. V nasprotju z nekaterimi, ki pozivajo k ponovni vzpostavitvi primata razrednega boja, vsekakor menim, da bi bilo dobro, da ostane politična levica glas tudi drugih marginaliziranih družbenih skupin, vseeno pa je tu težko spregledati, da ta pozicija leve stranke zapira v neke vrste prostovoljni kulturni in intelektualni geto.
Kako do resnično delavske stranke
In zdaj nazaj k našemu izhodiščnemu vprašanju: bo nova politična stranka Mihe Kordiša tu lahko kaj spremenila? Moja teza je, kot rečeno, da ne. Sicer vse kaže, da bo retorika te stranke še bolj ostra in njeno delovanje še bolj brezkompromisno, vseeno pa se mi zdi, da bo ta stranka bolj ali manj uspešno nagovorila zgolj nezadovoljne podpornike Levice, skratka vse tiste, ki so prepričani, da je Levica s svojimi kompromisi, ki jih dela z namenom realizacije vsaj nekaterih projektov, preveč kompromitirala svoja socialistična načela. Ključno pri tem je, da je to še vedno bolj ali manj urbana kulturno-intelektualna elita, da bi slovenska politična levica razširila svoj krog podpornikov, pa bi morala pritegniti tudi čisto pravi delavski razred, "modre ovratnike". Navsezadnje se vsaj deklerirano bori za njihove pravice, česar se Kordiš zaveda in svojo retoriko zelo izostruje v to smer, ne glede na to pa sta tu dva vidika, ki po moji oceni pomenita, da delavski razred tudi te leve stranke ne bo množično podprl (prav tako kot ni prej Levice).
Prvič, tudi Kordiševa stranka se verjetno ne bo odpovedala povezovanju boja za delavske pravice z drugimi emancipatornimi boji (za enakost žensk, homoseksualcev, imigrantov ipd.). To je, kot rečeno, razumljivo in navsezadnje tudi pohvale vredno, vseeno pa konkretno pomeni, da bo ostala vezana na tisto politično agendo, ki jo na desnem političnem polu opredeljujejo kot woke in ki jo velik del delavskega razreda prepoznava kot zgolj novo obliko nasilja srednjega razreda nad njim: o čem lahko razmišljajo in o čem ne, kaj lahko rečejo in v kakšni obliki ipd. – vse to vedno bolj določajo kritični intelektualci, študentje družboslovja, politično korektni umetniki in podobno. Ker bo na tej točki Kordiševa nova stranka verjetno ostala vezana na uveljavljeno progresivno politiko, jo bo torej delavski razred težko prepoznal za svojo, kar v praksi pomeni, da bo tudi sama ostala zlasti stranka izobražene kulturne elite.
In drugič: Miha Kordiš je diplomirani filozof in komparativist. S tem seveda ni nič narobe, nasprotno, vseeno pa to ne spreminja dejstva, da bo tudi njegova stranka ponovila nekaj, kar je verjetno ena od osrednjih težav sodobne politične levice, ki se bori za interese delavskega razreda. Njeni nosilci sami namreč niso delavci, temveč visoko izobraženi pripadniki srednjega razreda (poglejmo zgolj vodstvo Levice in njihovo podporno omrežje), ki kljub vsem svojim najboljšim namenom v resnici ne morejo govoriti v imenu delavcev. Oziroma, bolj natančno, lahko govorijo, vseeno pa delavci njihovih besed in dejanj ne bodo prepoznavali kot svojih, saj v resnici – niso njihova. Da bi v Sloveniji (ali drugod) res zaživela resnično delavska stranka, bi jo torej moral voditi nekdo, ki prihaja iz vrst resničnih "modrih ovratnikov", hkrati pa tudi izražati vrednote tega razreda. Težava tu seveda je, da so te vrednote vse prej kot nujno progresivne (kot rečeno: problem nizkih stopenj izobrazbe), tako da je vprašanje, ali bi ta stranka v resnici sploh bila zares leva, toda bila bi vsaj prava delavska stranka. To, kar imamo sedaj, in to, kar bo verjetno postalo tudi Kordiševo Levo krilo, so stranke intelektualcev za delavce, kar je nekaj povsem drugega, tako da tudi v tem primeru pričakujem razmeroma nizko podporo resničnega delavskega razreda. Prej zgolj drobljenje obstoječih glasov.
