Letos, ko jo prežema pandemija, obeležuje 70. obletnico prvih resnih temeljev EU, kakršno poznamo danes - Schumanove deklaracije. V času po pariški pomladi in začetku hladne vojne je bilo evropsko gibanje za združeno Evropo, ki ga je - brez ideje, da bi bila v njej tudi Velika Britanija - spodbujal Winston Churchill, občasno razočarano, a žerjavice ni povsem pustilo ugasniti.
Ob ustanovitvi Sveta Evrope v Londonu so Churchilla slavili in nagrajevali, belgijski premier v odstopu Spaak pa je predsedoval prvi skupščini Sveta Evrope. Eni in isti ljudje so gradili Evropo na več frontah. Nekatere so se takrat zdele bolj, druge manj nujne. Človekove pravice so bile nedvomno prioriteta in 4. novembra 1950 je bilo v ratifikacijo držav članic Sveta Evrope predloženo besedilo Evropske konvencije o človekovih pravicah. Postavila naj bi minimalne standarde varovanja človekovih pravic v Evropi. Po 70 letih ugotavljamo, da so to pogosto v resnici maksimalni standardi, vse prevečkrat pa niti ti niso doseženi in Evropsko sodišče za človekove pravice ter nacionalni varuhi ugotavljajo kršitve, kakršnih v letu 2020 ne bi več smelo biti.
V istem času, kot je strokovna skupina pripravljala besedilo konvencije, je Robert Schuman po radiu prebral deklaracijo, ki jo je pripravil Jean Monnet in v kateri je poudaril, da brez sodelovanja in solidarnosti med evropskimi državami ne bo miru na svetu. Potrebno je bilo sodelovanje na področju premoga in jekla, da se preprečijo nove vojne. Potrebno je bilo tudi ekonomsko sodelovanje, da se poveča blaginja ljudi. Manj znano pa je, da se je Robert Schuman leta 1952 zavzel tudi za evropsko zdravstveno skupnost. V ta namen je dejal: "Svobodne države Evrope morajo pokazati ne le skrb za ohranitev miru, varnosti in dobro organizacijo gospodarstva; obstaja še druga skrb, ki je ne smemo zanemariti - ljudje. Če obstaja področje, na katerem moramo ravnati velikodušno, je to področje zdravja. Če obstaja področje, ki zahteva poenotenje, je to boj zoper bolezni."
A tukaj kakšnega napredka ni bilo. Zdravje je bilo prepuščeno v skrb samih držav članic, razen kolikor se je prekrivalo s pravili enotnega trga. Evropski državljani imamo omejene pravice zdravljenja v tujini, če nam domači zdravstveni sistem ne omogoča ustreznega in pravočasnega zdravljenja ali če se nam v tujini zgodi kaj takega, da je zdravljenje tam nujno. Pa seveda zmeraj, če smo to zdravljenje pripravljeni plačati iz lastnega žepa in ne računamo na zdravstvene blagajne, v katere plačujemo doma.
A če bi Evropa prej zapadla v resno zdravstveno krizo, bi zdravstveno skupnost gotovo imeli prej. Tako pa je šele spomladi 2020 EU-države opozarjala, ker so pridržale zaščitne maske in respiratorje na svojem ozemlju, jih pozivala k solidarnosti, klicala k meddržavni pomoči pri obravnavi pacientov iz najbolj obremenjenih držav članic, urejala poti za čezmejno gibanje kritičnih delavcev v pandemiji, pozivala k spoštovanju pravil o javnem naročanju in k skupnemu naročilu prvega cepiva.
Enajstega novembra 2020 je tudi dejansko razglasila načrte za vzpostavitev evropske zdravstvene unije z objavo več pobud. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je ob tem dejala: "Danes postavljamo temelje evropske zdravstvene unije, s katero želimo zaščititi državljane in državljanke ter jim zagotoviti visokokakovostno oskrbo v času krize, Uniji in njenim državam članicam pa omogočiti preprečevanje in obvladovanje izrednih zdravstvenih razmer, ki prizadenejo vso Evropo."
Lahko bi rekli bolje pozno kot nikoli, obenem pa pobuda potrjuje, da Evropa deluje pretežno le kot odziv na krize. Državam je bilo nadvse pomembno, da se področje zdravja ohrani v njihovi avtonomiji. Dokler niso letos ugotovile, da zdravstvena katastrofa v drugih državah članicah EU škoduje tudi njim - zdravstveno in gospodarsko. Tudi zakonodaja o finančnem trgu se je na novo gradila v letu 2009, po najhujši finančni krizi v vrsti desetletij, evro se je stabilno gradil šele potem, ko se je skoraj zlomil, evropski azilni sistem se po zrušitvi "dublinske uredbe" danes gradi na novo. Terorizem ponovno izziva schengenski sistem. Britanci s samo svojim razumevanjem Evrope še zmeraj za odobravanje pogledujejo na drugo stran Atlantika in se ob čakanju na letališčih sprašujejo, ali je bilo vredno.
Nobeno področje, ki je potrebno za stabilnost celotnega sistema, se ne sme pustiti zadaj. Ustanovitelji prvotnih Evropskih skupnosti so mislili, da lahko gradijo ekonomske skupnosti, ki se jim ni treba ukvarjati z varovanjem človekovih pravic. S temi naj se ukvarja Svet Evrope. Danes je jasno, da gospodarstva in človekovih pravic ni mogoče ločiti. A po dolgih desetletjih ločenosti jih ni enostavno enakopravno vgraditi v sistem EU. Zato se zdi, da se bodo nekatere države ob potrjevanju vezave evropskega financiranja na vladavino prava spraševale, kaj jim je bolj pomembno - denar ali človekove pravice. Kar ni nič lažje vprašanje od tega, s katerim se vsakodnevno srečujejo v tem letu - ali je bolj pomembno zdravje ali ekonomija.
Kljub temu kotaljenju Evrope iz krize v krizo pa ji je treba priznati, da se, čeprav opraskana in raztrgana, iz kriz vedno znova izkoplje. Nacionalizmi in populizmi pljuskajo vanjo ves čas njenega obstoja, a potopijo je ne. Naj evropska ladja uspešno prepluje tudi to viharno zimo!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
