(POGLED) Odprite nam fakse!

Hibridno - spletno in klasično - izvajanje študija v celotnem prihajajočem študijskem letu je grob zarez v generacijo študentov, katere prihodnost bodo nepopravljivo zaznamovale neučinkovite sistemske rešitve na področju izobraževanja, ki prej kot na sistemske rešitve spominjajo na sistemski kolaps. Če bo ta generacija študentov, navkljub odvzeti možnosti praktičnega pridobivanja kompetenc - mnogi slovenski študentje bodo namreč fakulteto skupno obiskovali le en teden (ali po sreči dva) v mesecu, nekateri pa sploh ne -, vendarle pridobila želeno stopnjo izobrazbe, se bodo "nove normalnosti" spominjali kot politično korektnega poimenovanja za obdobje vsesplošne negotovosti in agonije na vseh ravneh vsakdana. Morda se bodo spominjali tudi, da so do poklicev in pripadajočih odgovornosti prišli lažje: z goljufanjem na virtualnih izpitih, ki se je tedaj zdelo nedolžno, zavoljo nižjih kriterijev profesorjev, ki smo se jim zaradi človeškega faktorja zasmilili, ne nazadnje zaradi računalnikov, ki so veliko dela opravili namesto nas. Za nekoga, ki je obdobje študija načrtoval kot čas za postopno odgovarjanje na vprašanja o sebi v odnosu do družbe, nato pa spoznal, da v družbo nejasnih vrednot ne more umestiti avtohtonega jaza, je takšno ravnanje merodajnih krogov nerazumljivo. Hibridno izobraževanje se bo še posebej dotaknilo študentov družboslovnih in humanističnih študijev, ki na primer nimajo anatomije ali drugih predmetov, zaradi katerih je nujno obiskovanje klasičnega pouka. "Oni tako ali tako le mešajo luft, naš virus pa se prenaša kapljično," se zdi, da ta hip razmišlja aktualna politična vrhuška, ki je nemalokrat javno zasmehovala študente Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer študiram tudi sama. Takšno sosledje slabo premišljenih ad hoc odločitev v bazenu kaosa nas bo pahnilo na rob anksioznosti in brezbrižnosti do znanja. Študent mora raziskovati, se socializirati, izmenjevati znanja in razumeti, da na poti do strokovnosti ni sam. Tako pa se iz dneva v dan povečuje apatičnost mladih za lastno prihodnost, za katero se zdi, da jo je nekdo v našem imenu z zlatimi črkami zapisal v sneg.

Pozabila sem, da sem študentka, niti se ne spomnim zadnjega dneva "stare normalnosti", ki bi ga sedaj cenila bolj. A o privilegiju študirati v prostorih univerze takrat (še) nismo razmišljali. Slovenski študentje smo postopoma (p)ostali enakopravni, enakopravno bomo študirali, nekateri zaradi predmeta študija in velikosti univerz pač malo bolj kot drugi. Kot študentka mednarodnih odnosov si ne morem pomagati, da se ne bi sklicevala na Splošno deklaracijo človekovih pravic. O tako pomembni temeljni pravici, pravici do izobraževanja, je zgovoren 26. člen: "Vsakdo ima pravico do izobraževanja. /.../ Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno, visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov. Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti. /.../. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami /.../." Gre za temelj, ki bi ga morali v času kriznega delovanja, razkola družbenega "ideala" in pogostega nezaupanja v stroko toliko bolj negovati, da bi razumeli, zakaj potrebujemo znanost. Pomembnost izobrazbe v prostorih akademij in univerz so razumeli že številni narodi, četudi v obdobju tranzicij, mnogo pred časom epidemije covida-19.

Da sem študentka, sem pozabila tudi zato, ker študij na daljavo zame ni študij. Prej obširen webinar. Za ta občutek niso krivi profesorji, marveč študentovo razumevanje fakultete kot prostora z namembnostjo učiti se. Takšen prostor - vsaj predavalnico - potrebujemo bolj kot kadar koli prej. Dnevna soba ni učilnica, domača knjižna polica ni knjižnica, balkon ni čitalnica, starši pa niso sošolci. Študentje potrebujemo drug drugega in lahko si zamislim, da se bo študent, ki je sprva sedem ur poslušal ali prespal spletna predavanja, zvečer odpravil družit s sošolci in zavoljo neakademske atmosfere še izmenjal telesne tekočine. Pa mu res gre zameriti? Saj je samo zmeden in razočaran.

Klasično danes pomeni "od blizu", nasprotno kot "na daljavo", ki pomeni biti prepuščen samemu sebi, tako da je strokovna ali družabna podpora alegorično v (spletnem) oblaku. Ko sem pred dnevi stopila v Univerzitetno knjižnico Maribor in pred seboj zagledala knjižne police, prelepljene z varnostnimi trakovi in pojasnilom, da bodo gradiva dostavili knjižničarji, sem razumela, kako natanko gleda tele v nova vrata. Iskanje navdiha med knjižnimi policami in brskanje po stvarnem študijskem gradivu imata neprecenljiv pomen. Tega ne more zamenjati aplikacija, ki nam s pomočjo iskalnih ključnikov maksimalno zoža diapazon gradiv in nas v nekaj trenutkih usmeri na izbrani znanstveni članek, ki ga kasneje za naš še pravilno citira. Ste pozabili, koliko ste izvedeli med prebiranjem literature, ki se takrat ni izkazala za uporabno za dotično raziskavo, a se prebranega spomnite še danes?

Študij ne sme postati še večje finančno breme (spomnite se samo na tuje študente, karantenske odločbe in preplačevanje študijskih stanovanj, ko se pouk ne izvaja), ne sme postati panel boja za privilegiranost. Kje so se izgubile obljube o tem, kako moramo mladim pomagati? Te, ki so tako popularne ob praznikih, ki so sami sebi namen (denimo dan mladih), in se včasih znajdejo na političnih programih strank. Bodo nekoč politični analitiki spoznali, da smo tako ustvarili apolitično maso, ki je zavoljo današnjih dni postala vdana, ker je pristojni niso vključili v dialog o prihodnosti?

Pogrešam urgiranje Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), ki se v odločevalskem času preteklih mesecev do pomembnosti klasičnega izvajanja pouka ni opredelila. "Kdo, če ne oni?" se sprašujem. Medtem (tudi zaradi narave financiranja ŠOS) ne dvomim, da bodo ob priporočilih NIJZ za nas uspeli pripraviti žurkico v študentskem kampusu, pri čemer še zmeraj upam, da delam organizaciji krivico in se bo pokazala v drugačni luči.

Študentje so v preteklosti pokazali, da so gonilo sprememb in jasnjenja. Tako je tudi te dni na Madžarskem, ko glas o množičnih študentskih protestih v Budimpešti še ni poniknil. Nekateri študentje so celo zasedli univerzo in pozivali k spremembam. Pa ne vabim k protestiranju, vabim h govorjenju. Kajti kljub tančici serviete na delu govornega aparata moč glasu in sloge še obstaja. Nisem si mislila, da bom kdaj to rekla, vendar odprite nam fakse!