To odprto pismo vam pišem kot normalen starš abnormalnim, samodeklarativno disidentskim, namišljenim upornikom in privržencem alter scene starševanja, ki se na virtualnih šolskih dvoriščih svojih otrok borite proti koronafronti vladne represije.
To odprto pismo pa pišem tudi Televiziji Slovenija, ki je z dramatiziranim poročanjem o benigni zadevi vzbudila vtis, kot da so abnormalnost, državljanska nepokorščina na facebooku in alter scena starševanja v bistvu neka nova normalnost.
Tako kot vi sem tudi jaz prejel email iz šole. Dva emaila. Predvčerajšnjim ob 10.22 in včeraj ob 9.02. Od obeh razrednikov mojih sinov na začetku in na koncu tretje triade. Oba učitelja sta se vsak s svojimi besedami vljudno opravičila, da nas nadlegujeta med prazniki. Šlo pa je v bistvu za poizvedbo o interesu za samotestiranje otrok in zaprosílo za naše strinjanje ali nestrinjanje (v priponki).
Šolska psihologinja je skratka napisala, da "gre zgolj za zbiranje podatkov", da je odločitev "povsem prostovoljna" in da bi učenci "prejeli vsa potrebna navodila in videogradiva" - in zaključila s tem posvetovalnoreferendumskim vprašanjem:
Ali bi se strinjali, da bi se vaš otrok tedensko samotestiral na virus SARS-CoV-2, če bi dobili o tem natančna navodila in bi bila zagotovljena varnost postopka?
- DA, s tem bi se strinjal.
- NE, s tem se ne bi strinjal.
Prosili so nas za odgovor do 6. aprila.
Resnici na ljubo je treba pripomniti, da sta MIZŠ in MZ ne prvič zamudila priložnost, da bi neko občutljivo informacijo enkrat za spremembo kolikor toliko dobro skomunicirala. Ali da bi celo predvidela, da se bo koronatrotlom - excuse my Deutsch - spet odpeljalo.
Oba razrednika sta med vrsticami potožila, da nam žal ne moreta kaj več o tem povedati, ker so bile šole same o samotestiranju obveščene šele nedavno (v četrtek, 1. aprila, kot ugotavljam zdaj) in še to pomanjkljivo. A ne glede na to se mi je zadeva v kontekstu korone - in starševanja - zdela popolnoma normalna. Le zakaj bi imel kaj proti testiranju svojih otrok, če bi to potekalo v varnih pogojih? Saj sem vendar marca oba peljal na hitri antigenski test, ko se je v njunih razredih pojavilo nekaj primerov korone in so jih za en teden poslali v karanteno.
In še tem manj bi imel kaj proti, če bi se otroci lahko testirali sami ali pod nadzorom staršev ali učiteljev. Moj edini pomislek pri tem bi bila zanesljivost teh testov. Ampak bolje to kot nič. Ali ni sledenje okužbam bistveno za omejevanje širjenja?
Mogoče pa gre vam novodobnim staršem za sočutje? Bi se mi moja revčka morala smiliti, če bi si vsak teden morala povrtati s palčko po nosu? Niti malo. Smilila sta se mi, ko sta bila majhna, če sta morala pogoltniti kak konjski ospen ali žlico gnusnega sirupa.
Kakorkoli: v dogovoru z njuno mamo sem razrednikoma včeraj poslal pritrdilen odgovor. Da se strinjava.
In to je bilo to.
Le zakaj bi imel kaj proti testiranju otrok, če bi to potekalo v varnih pogojih?
Dokler nisem v torek zvečer zaprepaden gledal poročil TVS. Ker od petka do sinoči slučajno nisem zelo vestno sledil vsaki obskurnosti, ki se v Sloveniji dogaja, sploh nisem vedel, da je zaradi samotestiranja nastal cel hudič.
Izbrezumljenemu narodu v spodbudo in veselje je bila prva novica v torkovem Dnevniku Rogličeva zmaga. Takoj za tem pa je Televizija prešaltala na to strašno temo z vsemi topovi histeriziranja in populizma, ki jih premore.
Pazite ta uvod voditeljice Dnevnika! (Poudarki so moji.)
"Doma razburja napovedano samotestiranje dijakov in starejših šolarjev na novi koronavirus." "Med prazniki šole /…/ poizvedujejo, koliko dijakov in učencev /…/ bi sploh privolilo v táko testiranje. Odziv staršev je buren, šole so zasuli z vprašanji, a ravnatelji zaradi pomanjkljivih informacij nimajo odgovorov."
V nadaljevanju pa je novinarka nič manj tendenciozno uletavala z naslednjimi pripombami:
"Je pa bilo na ravnatelje naslovljenih ogromno vprašanj."
Ogromno? Koliko? Sodeč po odgovoru predsednice Zveze srednjih šol in dijaških domov, ne več ne manj kot sedem:
"Kakšni testi? Kje se bo izvajalo? Kdo bo to izvajal? Ali so varni? Ali so zanesljivi? Zakaj? Kdaj?"
Gospa je rekla vsaj, da je vprašanj "cel kup", ne ravno "ogromno".
Novinarka pa je nadaljevala:
"Po spletu je tudi nemudoma zaokrožila peticija proti testiranju otrok."
Nemudoma! Pa kje najdejo te izraze? Aja, lektorje imajo, nimajo pa copy editorjev, nimajo rewriterjev niti urednikov, ki bi - khm! - cenzurirali novinarje. Ker se to ne sme. Ker je dolžnost novinarjev, da pišejo po svoji vesti.
No, berem to vašo famozno peticijo, ki jo je lansirala že znana civilna iniciativa Otrok ne damo. To so tisti, ki so v začetku januarja od vlade zahtevali "takojšnje odprtje vseh šol in vrtcev brez kakršnihkoli pogojevanj glede nošenja mask, upoštevanja razdalje in testiranja za zaposlene".
Banda je takrat hotela testirati pedagoški kader, zdaj bi pa radi še celo njihove sončke!
"Šola dokazano ni in ne more biti generator okužb, zato je testiranje otrok prekomeren in neustaven ukrep, ki posega v najgloblje pravice otrok, ki jim mora biti zagotovljena nedotakljivost človeške, telesne in duševne celovitosti."
Da "šola dokazano ni in ne more biti generator okužb", je tako rekoč laž. Ni glavni generator okužb, je pa vsekakor generator.
Da bi bilo samotestiranje otrok za nameček "neustavno", ker da bi s tem kršili "nedotakljivost [njihove] človeške, telesne in duševne celovitosti", pa verjetno ne bi mogli dokazati niti s pomočjo kakega pametnega Terška.
Res vas imam poln kufer, vi starševanjski dušebrižniki, ki v imenu vseh nas žalujočih ostalih mater in fotrov kokodakate o ustavnih pravicah otrok. Tudi naših.
Ne gre za otroke, gre za številke:
Podobne emaile kot jaz je prejelo še kakih 60.000 staršev osnovnošolcev od sedmega do devetega razreda in še kakih 70.000 staršev srednješolcev. Skupaj torej približno 130.000 ljudi. (Vsaj toliko, če dobiva obvestila samo eden od staršev.)
Peticijo vas je do sinoči podpisalo skoraj 20.000. To pomeni, da se je proti samotestiranju angažirala - če je na facebooku sploh kaj angažma - manj kot šestina staršev vseh otrok, ki bi jih temu podvrgli.
Med preostalimi petimi šestinami dotičnih staršev najbrž tudi ne podpiramo vsi te ideje, vendar se mi zdi, da bi bilo tudi naš nekokodakajoči glas treba slišati. Ker smo verjetno v večini. Pa tudi če nismo.
Seveda se pa naš glas ne sliši, ker ste vi bolj zoprni in ker uporabljate nizkotno taktiko facebook peticij. In ne samo to. Pri tem vam pomagajo tudi mediji - z nacionalno televizijo vred -, ker jim je všeč vaš populizem, vaš senzacionalizem. Ker se šlepajo na dramo, ki jo delate na facebooku, in si obetajo, da se bo nekaj vaše jeze in ogorčenja in za klobuk zataknjenega protestništva poznalo tudi na njihovih ratingih. Zato pumpajo vašo peticijo kot edini zveličavni in omembe vredni odziv na idejo samotestiranja otrok. Naredili ste jim nekaj minut programa. Bravo. Oni pa so vas prikazali kot nekaj normalnega. Daj, dam.
Glejte, zaradi mene - oziroma zaradi nas, ki smo za - vam ni treba dovoliti otrokom, da se samotestirajo. Nimate pa nobene pravice, da bi nam to preprečevali.
In če že govorimo o otrocih: spominjate me na tiste antiaborcionistične fanatike, ki so prepričani, da je splav treba prepovedati samo zato, ker so oni pač proti - in čeprav jih tega nihče ne sili početi.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
