(POGLED) Plin teče, banke poslujejo. Kako se bo končalo?

Vojna v Ukrajini se zaostruje, raven tveganja je iz dneva v dan višja, pa poglejmo, kdo sedi v Bruslju, kdo tam brani naše barve. Von der Leynova, ki za seboj nima več javne avtoritete Angele Markel, ampak je ostala sama s komisarji tipa Dubravka Šuica in s šefom evropske diplomacije Borrellom, o katerem se zgoraj dokaj pogosto širijo trači, da ni posebno bister. Ali ni bil nedavno govor tudi o tem, da je Kolinda Grabar Kitarović resna kandidatka za položaj generalne sekretarke Nata? V Washingtonu pa je Joe Biden kakšen dan nazaj med gorečim govorom, v katerem je Putinu zagrozil, da se ne bo kar tako izmazal, zamešal Ukrajino in Iran.

Na eni strani Vladimir Putin, ki samega sebe označuje za podgano, stisnjeno ob zid, na drugi strani pa ekipa iz Bruslja, ki je tja prišla z mirnodobno kombinatoriko, po kateri se v središče evropske politike namerno ne pošilja najbolj kvalitetnih kadrov. V Ukrajini barve svobodnega sveta brani bivši komik, ki si je z dvema videoposnetkoma pokoril svetovno javnost, tako da ga imamo zdaj vsi radi in si govorimo, da je zrasel v liderja, ter bil deležen dolgih ovacij, potem ko je prek spleta nagovoril Evropski parlament in zahteval takojšen sprejem Ukrajine v EU. V zasebnosti fantaziramo, kako lepo bi bilo, če bi neka dobra ruska duša likvidirala Putina, preden se preveč približa jedrskemu orožju. Še več, Gari Kasparov, čigar politične analize so se doslej vedno izkazale za brutalno natančne, k temu že kar poziva. Kajti če se to ne zgodi, je realna nevarnost, da bomo umrli tudi mi in tudi vsi, ki jih imamo radi ali ki jih nimamo, pri čemer nam ne bodo bistveno pomagali niti tablete z jodom niti ivermektin niti soda bikarbona niti vitamin C.

Nova faza Putinove propagandne vojne je, da Rusiji neposredno grozi zahodni jedrski napad in da se bo morala braniti. No, možno je tudi, da ta strah namerno krepi tudi Putinova propaganda na družbenih omrežjih. Ta model propagande je bil preizkušen že v času Trumpa in brexita, ko je podjetje Cambridge Analytica identificiralo pet ciljnih skupin in za vse zasnovalo posebno strategijo, ki je pripeljala do brexita. Cilj bi bil prepričati javnost, nas ljudi, da je Rusija tako nevarna, da ji je treba pri vsem popuščati.

Ta situacija velike nemoči je za nas nenavadna in nova, toda razmisliti velja o tem, da jedrska vojna vendarle ni najverjetnejša opcija. ​Možna je, ampak ni prva na seznamu. Najverjetneje so pred nami podaljšana kriza, inflacija, pomanjkanje surovin, težave z oskrbo in v prometu, socialna kriza domicilnega evropskega prebivalstva, begunci, nove življenjske navade in nova politična arhitektura za vzhod. Pred nami so tudi skok v znanstvenih in tehnoloških raziskavah ter pomembne spremembe v nekaj sektorjih, predvsem energetskem. Torej, ko bodo bolj ali manj divjaško zasedeni položaji, bodo sledila pogajanja. Smo sredi dogodkov velikih razsežnosti, ki bodo spremenili naša življenja za nekaj prihodnjih desetletij.

V luči sankcij zoper Rusijo je Ursula von der Leyen sama povedala, da se je hotela Evropa po dveh letih pandemije osredotočiti na gospodarsko in socialno okrevanje, vendar bodo sankcije, s katerimi kaznujemo Rusijo, prizadele tudi nas. "Toda svoboda nima cene," je rekla in nadaljevala veliko bolj konkretno: "Preprosto ne moremo biti odvisni od dobavitelja, ki nam toliko grozi." To je bila verjetno točka preobrata. Čeprav plin še vedno teče celo v Ukrajino in Poljsko in Nemčijo in baltiške države, je vse okoli ruskega plina postalo preveč tvegano in iritirajoče in politično predrago.

Čeprav je sicer zaletava, Ursula von der Leyen v novi odnos z Rusijo ni vstopila sama, ampak gre za sklep večine članic. Da gre za novo usmeritev, je bilo videti že nekaj dni pred invazijo na Ukrajino, na münchenski varnostni konferenci na visoki ravni. Čeprav smo vsi postali cinični, se je vendarle ohranilo pravilo, da agresije v Evropi ne bomo tolerirali. Če bi to padlo v vodo, kaj bi Evropsko unijo sploh še držalo skupaj, četudi kot minimalni sistem vrednot? Tudi če bi obrnili glavo stran od tega, kar se dogaja, bi to, tako ocenjujejo, prineslo več škode kot koristi. Evropski liderji so tudi ocenili, da je krepitev vezi z Združenimi državami za nas še vedno blagodejna. Za Združene države pa sta zveza z Evropo in zaščitniška drža vprašanje političnega prestiža in signal, da izstopajo iz obdobja izolacionizma.

Z evropske strani je jasno, da sta še vedno potrebna tako Nato kot obramba, čeprav se povečuje razumevanje za projekt samostojne evropske obrambe. V novejši zgodovini se je organizacija Evropske unije doslej vedno okrepila, ko ji je grozila kolektivna nevarnost, kot v času hladne vojne, ko pa kolektivne nevarnosti ni bilo, je volja po skupnosti izpuhtela kot zrak iz predrtega balona. Če se bo po pogajanjih ponovno vzpostavila kakšna linija hladnovojne fronte, zlasti če bo Putin ostal na oblasti, je možno, da se poraja nova evropska enotnost, ki bo po krizi pripeljala do nove rasti.

Čeprav so sankcije resne, niso tako radikalne, kot se je zdelo prvi trenutek. Morda je bolje tako, saj sugerira voljo za pogajanja. Očiten primer je, da je bilo iz Swifta (sistema hitre medsebojne komunikacije med bankami) izključenih samo četrt ruskih bank, ne tri četrt, kot so zagrozili, med njimi pa nista niti Sberbank niti Gazprom banka. To bo ruskim bankam omogočilo, da se reorganizirajo in preusmerijo plačila. Rusom je bil torej puščen izhod, hkrati pa niti Rusija nima namena prekiniti dotoka plina, ki še naprej teče proti Nemčiji, Poljski, baltiškim državam in Balkanu. Prav tako bo cena plina po zaprtju Severnega toka višja. Dokler bo tako, dokler lahko obe strani dihata, jedrske vojne ne bo, razen če Putin res ni hud psihiatrični bolnik zunaj nadzora, in najbrž ni.

Med vojno v bivši Jugoslaviji se je neodločne državljane ali skupine sililo, da se izjasnijo, na čigavi strani so, oziroma, kot so tedaj govorili, da "imenujejo agresorja". To se je zdaj zgodilo tudi v EU in okoliških državah: Madžarska, za katero je obstajalo največ dvomov, kako se bo postavila, je bila prisiljena izbrati stran. Na Balkanu in v širši regiji je prijatelj Moskve ostal samo Milorad Dodik, za katerega je zunanji minister Sergej Lavrov tudi sredi te krize našel čas, da ga je sprejel v Kremlju. Drugi so se umestili, tako da Viktor Orban zagotovo ne bo več, tako kot prejšnji mesec, šel na podaljšani konec tedna v Dodikovo rodno vas Laktaše. Politični razred na Hrvaškem se zaveda, kolikšen je vpliv ruskega kapitala v državi, in v glavnem se ve, kdo je kako povezan. Andrej Plenković se je postavil k mainstreamovskemu Bruslju, Zoran Milanović pa se je po nevarnem soliranju, zaradi katerega so ga mediji označili za "najljubšega Putinovega predsednika", umaknil, kolikor mu to pač njegov značaj dopušča.

Znotraj velikih članic EU imenovanje agresorja spreminja tudi notranjo politiko, najbolj v Nemčiji in Franciji. V Franciji, ki je pred predsedniškimi volitvami, katerih prvi krog bo 10. aprila, drugi pa 24. aprila, so bili razkriti tesni finančni in politični odnosi močnih predsedniških kandidatov protievropske desnice s Putinom. Tako se je Emmanuel Macron, čeprav se po odhodu Angele Merkel ni uspel uveljaviti kot jasni vodja, vendarle znebil dela nevarnosti v svoji državi in si povečal možnosti za ponovno izvolitev.

V Nemčiji bo podražitev plina pripeljala do podpore javnosti za večja vlaganja v obnovljive vire energije in nove tehnologije, na kar je industrija že zdavnaj pripravljena in kar je del političnega programa koalicije na oblasti. Torej: če ne bo nič eksplodiralo, se bo evropski zahod na koncu izvlekel, Rusija po določenem času tudi, za Ukrajino pa nihče ne ve.