(GLOBALNA ARENA) Ameriško napačno razumevanje Rusije

Več tisoč ruskih vojakov je v tem trenutku zelo blizu ukrajinske meje, zato je zagotovo dobrodošla objava, da se bodo ZDA in Rusija kmalu pogovarjale o varnosti na tem območju. Medtem ko je deeskalacija napetosti komaj mogoča, je zelo težko govoriti o nekom, kot da ga ni v istem prostoru.

Zahod in Rusija počneta prav to večji del 21 let trajajočega obdobja, v katerem je Vladimir Putin na oblasti. Seveda je bilo v tem času tudi kratko obdobje medenih tednov: leta 2001 je ameriški predsednik George W. Bush slavnostno trdil, da je svojega ruskega kolega pogledal v oči in občutil njegovo dušo, kar je bilo po njegovih besedah "zelo odkritosrčno in zaupanja vredno". Putin pa je zelo pomagal v prvih mesecih ameriškega posredovanja v Afganistanu. Toda s te točke so odnosi samo še strmo padali. Putinovo nerazumevanje Zahoda ni nikjer jasnejše kot prav pri ameriških ocenah rusko-ukrajinske politike, še zlasti pri trditvi visokih ameriških uradnikov, da si Putin morda prizadeva za "rekonstitucijo Sovjetske zveze" kot del "zapuščinskega projekta".

Zelo preprosto je razumeti, zakaj bi kdo tako razmišljal. Putinovo nedavno objokovanje, da je bil razpad Sovjetske zveze pred skoraj natanko 30 leti tragedija in konec zgodovinske Rusije, ni prvo takšno dejanje. Zbiranje vojakov se dogaja manj kot desetletje zatem, ko je Rusija napadla Ukrajino in si nezakonito priključila Krim.

A sklepanje, da Putin poskuša nekako sestaviti Sovjetsko zvezo, ni točno. Pokojni ameriški diplomat in strateg George F. Kennan - arhitekt ameriške politike hladne vojne, za katerega sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opravljala raziskavo na Inštitutu za napredne študije v Princetonu - bi zagotovo na to gledal z več zornih kotov. Kennan bi trdil, da je vedenje Rusije najbolje razložiti z miselnostjo, da je to posebna nacija.

Rusi so prepričani, da je njihova država v osnovi velika sila s pomembno zgodovinsko vlogo. Kot je pokazala anketa iz leta 2020, 58 odstotkov Rusov podpira svojo državo na njeni "posebni poti", kar 75 odstotkov pa jih meni, da je bila sovjetska doba najpomembnejše obdobje v zgodovini njihove države. Vendar pa je ključno, da se želi le 28 odstotkov anketirancev "vrniti na pot nekdanje Sovjetske zveze". Z drugimi besedami: Rusi ne želijo oživiti ZSSR, temveč ohraniti status svoje države, kar pomeni ohranitev njenega vpliva. Zamisel, da bi Zahod lahko nadaljeval mirno širitev Nata proti vzhodu, je bila od nekdaj čista neumnost.

Kennan je to takoj prepoznal. Leta 1998, ko je ameriški senat ratificiral širitev Nata na Poljsko, Madžarsko in Češko, je napovedal, da se bo Rusija postopoma precej negativno odzivala, Zahod pa bo trdil, da "takšni so pač Rusi". Od takrat se je Nato razširil še na enajst nekdanjih komunističnih držav, vključno s tremi nekdanjimi sovjetskimi republikami. In seveda Putin zdaj zahteva, da Nato zavrne članstvo naslednjim nekdanjim sovjetskim državam in zmanjša svoje vojaško delovanje v Srednji in Vzhodni Evropi. Ni presenečenje, da so ZDA in njihovi zavezniki to zavrnili.

Zahod je pravzaprav dosledno zavračal pomisleke Kremlja o varnosti v nekdanjih sovjetskih republikah, ruski odpor proti Natovi širitvi na vzhod pa prikazal kot paranoični revanšizem. Po logiki nihče ne grozi Rusiji - Rusija je tista, ki ogroža svoje sosede, tudi z invazijo na Gruzijo leta 2008 in Ukrajino leta 2014. Toda Zahod ne more razumno pričakovati, da bo Kremelj kar sprejel trditev zveze Nato, da gre izključno za obrambno zavezništvo. Ne nazadnje je Nato od konca hladne vojne vse bližje ruskim mejam in se širi v države, na katere vežejo Rusijo zgodovina, geografija in varnostni interesi.

A Zahod se o Rusiji še bolj moti. Mnogi v ZDA in Evropi so namreč prepričani, da je širjenje nacionalizma po priključitvi Krima za vedno izginilo. Razloge za takšno razmišljanje je enostavno najti. Ko so spopadi v vzhodni Ukrajini postali preveč krvavi, so morali propagandisti Kremlja močno zavihati rokave, da bi med ljudmi okrepili odobravanje Putinovih dejanj. In uspelo jim je le delno: sčasoma so se Rusi naveličali militantne retorike in danes si niti najmanj ne želijo vojn. Toda to ne pomeni, da so Rusi pripravljeni žrtvovati lastno varnost. Nasprotno - z ignoriranjem Nata bodo ZDA in Evropa okrepile podporo Putinu. Štirje odstotki Rusov krivijo Kremelj za nedavno povečanje števila vojakov, preostali pa ZDA ali Ukrajino.

Ko ukrajinski komik, ki je postal predsednik, Volodimir Zelenski, hvali vojsko ali zahteva trdno zavezo države k članstvu v Natu, pošilja Rusom sporočilo, da obstaja varnostna grožnja na meji. In prav tam so zdaj ruske čete. Ukrajinski politiki ta vtis samo krepijo z razglašanjem, da se mora država pripraviti na ponovni prevzem Krima s silo.

Dokler se to ne bo spremenilo, se bo cikel kriz nadaljeval z naraščajočimi in potencialno katastrofalnimi tveganji. "Takšen je uničujoči potencial naprednega sodobnega orožja," je poudaril Kennan. "Še en velik konflikt s katerokoli od vodilnih sil pa bi lahko nepopravljivo škodoval celotni strukturi sodobne civilizacije."