(POGLED) Poniževanja in ponižnosti ženske

Nepotrebne in nadalje nekonkurenčne za delodajalce, ki prestrukturirajo proizvodnjo, so odslužile, podobno kot nekoč Murine ali Preventove šivilje. Tekstilna panoga, izčrpana od rutiniranega, podplačanega poganjanja šivalnih strojev, danes ne zmore več upora, čeprav je osmi marec v zgodovini boja za pravice žensk vzniknil prav in tudi iz odločnega glasu delavk iz tekstilne industrije, ki niso več pristale na mizerne mezde. Danes delavke bolj ali manj molčijo, utrujene so, ponižane, izčrpane od hkratnih vlog delavk, žena, mater, ki predvsem skušajo vzgajati svoje otroke in jim omogočati boljše življenje, spodbuditi za drugačne perspektive od lastnih. Zdi se, da se je preveč nagrmadilo na njihovih plečih, a ne na način, da bi se mobilizirale za proteste ali stavko, da bi odločno zahtevale. Oslabeli so medtem tudi sindikati, ki so pogosto, sploh na ravni podjetij, le še vmesni člen na poti od vrat podjetja, ki jih zapirajo, do vrat zavoda za zaposlovanje, ki jih odpirajo. Zreducirali so se na poslednje posrednike, ki pregledujejo le še, ali odpuščanja potekajo zakonito, ali so programi presežnih delavcev skladni s kriteriji - in to je, žal, vse od zaščite in varnosti, ki jo zagotavljajo.
Ekonomska, socialna neodvisnost je med ključnimi pogoji, ki so vzpostavili žensko za enakovredno v razmerju do še vedno dominantnih moških, v družbi, ki se postopno spreminja, a še vedno precej tradicionalno ohranja dojemanje podrejene vloge žensk. Socialne podpore, otroške dodatke in druge oblike vzdrževanosti, ki naj bi bile odraz delujoče socialne države, premoščajo in omilijo stiske, a hkrati utrjujejo odvisnost(i), tudi od partnerja. Ni zanemarljivo, da so slabe ekonomske razmere pogosto prepletene še s poniževalnimi odnosi v družini - in da ženske pogosto vztrajajo v uničevalnih zvezah, prepredenih z nasiljem, zlorabami in izkoriščanjem. Pogosto niti nimajo izbire, pravih alternativ ali ne zberejo dovolj moči za "pobeg" iz primeža podrejanj in zlorab.