Ni dolgo, kar smo lahko spremljali medije iz prestolnic regije o različnih spolnih zlorabah na ravni visokošolskega sistema, zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bodo podobna pričevanja pojavila tudi pri nas. In zgodilo se je. Prvo na Filozofski fakulteti, nato je v ponedeljek odjeknilo ponovno.
Oddaja Tednik, ki skrbi za redno obveščanje javnosti o različnih težavah državljanov, je predočila prispevek o mladi igralki Mii Skrbinac, ki jo je na AGRFT za časa študija spolno nadlegoval profesor igre. Njena izpoved je bila pretresljiva. Na družbenih omrežjih so se z izjavami podpore odzvali igralski kolegi, kolegice in prijatelji, prijateljice iz umetniških vrst, igralkino izpostavljanje pa je opogumilo tudi druge študentke, kar pomeni, da to vendarle ni osamljen primer, saj naj bi domnevno obstajali utemeljeni sumi za vsaj še dva profesorja. Kljub pomenljivemu odgovoru akademije, da do danes ni bila seznanjena z omenjenimi primeri, čeprav se rada pohvali, da so "ena velika družina", in je hitela študentom po elektronski pošti pošiljati ankete o stanju na katedrah, bi jo vseeno veljalo podpreti v naporih, da čim prej pride zadevi do dna in tudi primerno sankcionira storilce.
Seveda pa bo proces njene duhovne rehabilitacije v resnici dolgotrajen. Umetniški študij po naravi stvari namreč za kvaliteten pedagoški proces zahteva varno, intimno okolje, zgodilo pa se je ravno nasprotno - edukacijo je zamenjala zloraba, saj so nekatere profesorske veličine prestopile mejo človekovega dostojanstva in nedotakljivosti, s tem pa zarotirale vrednostni sistem in zaupanje vanj na glavo. S čim bo zdaj akademija prepričala umetnostni milje in javnost, da jih je primer senzibiliziral do te mere, da se kaj takega ne bo ponovilo, če pa naj bi se zlorabe dogajale leta in nihče ni opazil, ukrenil ničesar? Do kdaj bo tolerirala vztrajno izgovarjanje na ekskluzivnost umetnostnih praktik, ki so jih bila mnogotera profesorska usta polna, ter njenih težko določljivih, zabrisanih meja, če pa je to tudi eden glavnih vzrokov, da je do zlorab sploh prišlo?
Ne morem se načuditi akademski naivnosti, ki dejansko verjame, da lahko intimna posedanja na pijačah ali druženja po zabavah namesto profesorske distance v umetniškem smislu iz študentov izvabijo največ, ko pa je popolnoma jasno, da so ravno takšne situacije odličen poligon za kasnejšo zlorabo in manipuliranje v študijskem procesu. Tako se ne neguje potencial študentov, ampak hromijo njihovi samozavest in dosežki, saj se lahko daje tudi napačen vtis, da bodo pri končni oceni štele predvsem osebna dopadljivost in skupaj preživete urice.
Vsak posameznik, ki je utemeljeno osumljen posega v spolno nedotakljivost, ne more in ne sme najti zatočišča v liberalnem naročju gledališča ali filma, kjer bo ustvarjal in služil denar, kot da se nič ni zgodilo
Meja torej obstaja! Profesor pa je zanjo odgovoren sam, vedno. Med predavanji in zunaj njih bi moral postaviti transparentna pravila delovanja, ki bi v etosu presegala bonton in tako omogočila prostor, v katerem bi lahko študijski proces stekel nemoteno. Brez kalkulacije študentk in študentov, da se bodo prisiljeni hahljati prostaškemu vicu profesorske avtoritete, ali celo njihove bojazni, da se bo verbalno izživljal nad njimi ter jih nepričakovano grabil za mednožje. Tako bo tudi zloraba moči v tem smislu preprosteje preverljiva. Velja še poudariti, da o zlorabi ne govorimo samo takrat, ko se spolni napad v kakršnikoli obliki zgodi s strani profesorja, ampak tudi kadar študentka ali študent želi erotizirati odnos, neodvisno od razlogov. Tudi takrat je profesor dolžan vzdrževati mejo. Odgovornost je vselej jasna. Kadarkoli to mejo prestopi, je zavržno zlorabil svoj položaj, saj v takšnem odnosu nikoli ne moremo govoriti o enakovrednih pozicijah. Zanimivo, tudi o teh primerih se je na akademiji šušljalo in se še vedno šušlja, pa se ni zgodilo nič. Čeprav tovrstno dejanje konec koncev z zaporom do petih let kaznuje zakonodaja.
Zato so oči javnosti upravičeno zazrte v akademski svet, kako se bo eksces, ki to verjetno že nekaj časa ni, na koncu razpletel. Bo ostalo pri opozorilih? Na akademiji za zdaj obljubljajo, da ne. Upamo tudi, da ne bo šla odločitev vodstva v smeri generalizacije problema in v svojih vrstah sankcionirala samo izpostavljenega profesorja, ga žrtvovala še za preostale in si tako hitreje umila roke. Takšno ravnanje bi bilo najmanj nespodobno.
Glede na komentarje, ki so objavljeni pod novicami o zlorabi Mie, mi je jasno, da bo kdo lahko moje pisanje razumel kot poziv k moralnemu linču. Naj pojasnim. Dokler bo vse skupaj prazna beseda, toliko časa bomo pustili, da se predatorji študentkam in študentom še naprej smejejo v brk. Mijina zgodba pa se bo razblinila v pozabo. Do naslednje. In naslednje. In naslednje.
