(POGLED) Retorika žensk

Te pandemijske dni se spet spominjam Ruande, službene poti s slovenskim Unicefom in tedanjo ambasadorko dobre volje Mileno Zupančič. Prikliče tem časom bližnje apokaliptične slike masovne okužbe z aidsom, vasi, prepolne osirotelih otrok, ki skrbijo za otroke po pustošenju virusa HIV in genocidu. Na vsakem koraku tistega tedna Ruande, trinajst let po genocidu, sem se zavedla žensk v težkih časih. Afričanka, zlasti tista iz podsaharske Afrike, vzbuja zvečine nelagodne asociacije, prežete s slabo vestjo in predsodki. Kot utelešenje poteptanih pravic vseh vrst, kot žrtev netolerantnosti, obrezovanja, izkoriščanja, poligamnosti, promiskuitete, genocidov. Ruandci so prepričani, da ženske ne bi nikoli začele genocida in da navzočnost ženskega principa v politiki zagotavlja mir in katarzo na nacionalni ravni, ki so jo v deželi, prepojeni s krvjo genocida in kasnejših maščevalnih pokolov, krvavo potrebovali. Ruanda je ena redkih držav, ki ima enakopravnost spolov eksplicitno zapisano v ustavi, in to od leta 2003.
Po zastopanosti žensk v politiki se lahko kosa z Norveško, Dansko, Finsko, kjer ta čas političarke dominirajo. Dve desetletji imajo že ministrstvo za enakopravnost spolov in družinske zadeve. To je uzakonilo tudi obvezne ženske kvote, po katerih naj bi 30 odstotkov predstavnikov v vseh telesih odločanja bile ženske. Tako močno zastopana kot v tej afriški državi ni ženska v nobenem parlamentu na svetu. Seveda pa je prepad med mestom in vasjo strahoten in se najranljivejša ženska populacija na ruandskem podeželju spoprijema z osnovnimi problemi nerazvitega zdravstva, nezmožnostjo šolanja, pomanjkanjem pitne vode, nepismenostjo, ki je več kot 30-odstotna in najvišja med ženskami. To je temnejša plat tega promoviranja ženskega principa po ruandsko, ob razširjenosti okužbe z aidsom in posledicah genocida, v katerem je bilo z virusom HIV namerno okuženih več deset tisoč Tutsijk, 500 tisoč žensk pa je bilo v genocidu posiljenih.