Še v prejšnjem stoletju sem spoznal danes docenta dr. Iztoka Krambergerja, vodjo izstrelitve prvih slovenskih satelitov v vesolje z mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Del njegove zgodbe moram deliti z vami, ker je povezana tudi s časnikom, ki ga pravkar prebirate. Iztoka sem spoznal kot vestnega, zavzetega, fokusiranega in odgovornega sodelavca. Kar nekaj let sva skupaj v izbrani družbi preživljala večere. Pozno v noč smo razpredali o vsem mogočem. Tudi o puncah, a večinoma smo sanjali o višjih ciljih. Vesolje je bilo pogosto na jedilniku naših pogovorov. Ne vem, ali si je dr. Kramberger že takrat predstavljal, da bo čez 30 let uresničil vsaj delček svojih sanj ...
A do tega mejnika ni prišel čez noč. Bilo je obdobje, ko je Iztok v svoji otroški sobi izdeloval zvočnike. Take, prilagojene prostoru, akustiki in željam naročnika. Tudi sam sem se postavil v vrsto naročnikov, a žal moči njegovih zvočnikov nisem nikdar do konca izkoristil ... Predvsem zaradi sosedov. Lahko so mi hvaležni, ker Iztok je naročilo vzel zelo resno.
Ko bo naslednjič prišel k vam kak mlad človek in bo sanjal o vesolju, o lepši prihodnosti, o (na videz) norih idejah, poslušajte ga, podprite ga, naredite vse, da mu uspe