(POGLED) Zakaj Vzhodnoevropejci zavračajo cepljenje

V zadnjih tednih, ko je Evropa ponovno postala globalni epicenter pandemije covida-19, je naraščanje števila okužb, hospitalizacij in smrti izpostavilo nenehno obotavljanje nekaterih Evropejcev, zlasti tistih na nekdanjem komunističnem vzhodu, pri odločitvi o cepljenju. Medtem ko je 75,6 odstotka državljanov Evropske unije cepljenih, je delež v Bolgariji 26,2 odstotka in 39,6 odstotka v Romuniji. V državah zunaj EU so številke še slabše. Samo 20,2 odstotka Ukrajincev in 36,3 odstotka Rusov je polno cepljenih.

Kaj je narobe z Vzhodnoevropejci? Z eno besedo: dezinformacije. Regija je po komunizmu preplavljena z dediščino zloma zaupanja javnosti v vladne institucije. Teorije zarote so te države zajele kot senca koronavirusa.

Ukrajinska zdravnica je nedavno povzela razmere v svoji državi: "Lažne zgodbe so se zelo razširile, zaradi česar ljudje verjamejo v mikročipe in genetske mutacije ... Nekateri pravoslavni duhovniki so odkrito in agresivno pozivali ljudi, naj se ne cepijo, družbena omrežja pa so bila prepredena z najbolj absurdnimi govoricami. Ukrajinci so se naučili, da ne zaupajo nobenim pobudam oblasti, in cepljenje ni izjema."

Stopnja umrljivosti zdaj že presega prejšnje vrhove in strah je vedno večji, stopnja precepljenosti narašča. Toda v mnogih državah so ponarejena potrdila o cepljenju in rezultatih PCR-testov zelo pogosta - v Bolgariji jih je na primer mogoče kupiti za 150 do 300 evrov. In nihče ne ve, koliko je ponarejenih dokumentov. Tudi tisti, ki so videli svoje prijatelje umirati, še vedno vztrajajo, da so cepiva nevarna, ker vsebujejo nanobote ali pa bodo prepisala DNK - in ker svetovnim farmacevtskim korporacijam, ki cepiva proizvajajo, po njihovem prepričanju ni mogoče zaupati javne varnosti.

Seveda so govorice in dezinformacije razširjene tudi na Zahodu. Fox News, najbolj gledan kabelski informativni kanal v ZDA, že več let širi dezinformacije o cepivih. Toda 70 odstotkov odraslih Američanov je zdaj že dvakrat cepljenih. A zakaj toliko Vzhodnoevropejcev zavrača cepljenje?

Nizka stopnja zaupanja javnosti je v vzhodni Evropi dediščina propada komunizma, globoke tranzicijske recesije v mnogih državah in neuspeha postkomunističnih vlad, da bi ublažile posledice. Medtem ko članek Reutersa, ki ga je veliko ljudi delilo, poroča o mnenju neimenovanih "strokovnjakov", ki krivijo "desetletja komunistične vladavine, ki je spodkopala zaupanje javnosti v državne institucije", je bilo zaupanje javnosti v času komunizmu veliko večje.

Med pisanjem nedavno izdane knjige Taking Stock of Shock: Social Consequences of the Revolutions 1989 smo raziskali pomanjkanje zaupanja Vzhodnoevropejcev in pri tem uporabili podatke iz raziskave o svetovnih vrednotah in življenju v tranziciji, ki jo je pripravila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD).

Raziskava o svetovnih vrednotah (World Values ​​Survey) z nekaj izjemami kaže, da se v nekdanjih komunističnih državah postopoma znižuje odstotek ljudi, ki se strinjajo s trditvijo, da je večini ljudi mogoče zaupati. Ta upad je bolj izrazit v državah, ki so utrpele globljo postkomunistično recesijo - to se ni spremenilo, ko se je gospodarska rast končno okrepila. Namesto tega je zaupanje javnosti še naprej padalo. V Bolgariji je med letoma 1995 in 1998, v za nekatere najhujših letih tranzicijske recesije, 23,7 odstotka vprašanih zaupalo sodržavljanom, v primerjavi s samo 17,1 odstotka v letih 2017-2020. V Romuniji se je socialno zaupanje v istem obdobju zmanjšalo s 17,9 odstotka na 12,1 odstotka.

Tudi v razmeroma uspešni Poljski in Češki, za kateri ima raziskava o vrednotah popolnejše podatke, je zaupanje padlo prav med postkomunistično tranzicijo. V letih 1989-1992 je 31,3 odstotka Poljakov in 30,2 odstotka Čehov menilo, da je večini ljudi mogoče zaupati. V letih 2017-2020 je bil ta delež bistveno nižji - le 24,1 odstotka oziroma 21,1 odstotka. Razkriva se, da se je socialno zaupanje v vzhodni Evropi med letoma 1991 in 2007 zmanjšalo, v zahodni Evropi pa okrepilo.

EBRD je leta 2006 v vsaki od 28 postkomunističnih držav na osnovi tisoč osebnih intervjujev začela obsežno raziskavo Življenje v tranziciji. Ugotovili so, da medtem ko sta dve tretjini anketirancev verjeli, da je bilo pred letom 1989 večini ljudi mogoče zaupati, se je le približno tretjina strinjala, da je večini ljudi mogoče zaupati tudi 17 let kasneje. Ta rezultat je bil skladen v vseh regijah in državah, pri čemer se je večina anketirancev v vseh starostnih skupinah in dohodkovnih kategorijah strinjala, da so bili ljudje v komunizmu na splošno bolj vredni zaupanja.

Erik Berglöf, takratni glavni ekonomist pri EBRD, je v razmisleku o teh podatkih pojasnil: "Pomembno je upoštevati, da škoda, povzročena v težkih časih, ni le materialna, tudi splošne ravni zaupanja in subjektivnega počutja ne smemo podcenjevati."

Podatki raziskave poudarjajo malo znano dejstvo: postkomunistične recesije so bile najhujše v sodobni zgodovini, veliko hujše kot velika depresija. Niso pa vse države trpele enako. Medtem ko so si nekatere, zlasti srednjeevropske države, razmeroma hitro opomogle in napredovale v smeri norm EU, so mnoge druge utrpele nepredstavljive izgube. Povprečna postkomunistična država se je vrnila na raven gospodarskega učinka pred letom 1989 šele po 17 letih, pri čemer je gojila globoko dediščino nezaupanja in občutka zapuščenosti. {api_embed_photo_R30}725279{/api_embed_photo_R30}

Izkušnje vzhodne Evrope v času pandemije kažejo, da številne države še niso prišle iz globoke erozije javnega zaupanja, ki se je začela po letu 1989. Te države so že pred izbruhom krize postale gojišče dezinformacij - pogosto ruskega izvora -, ki želijo obrniti javno mnenje proti EU, proti Zahodu in proti uspešnim strokovnjakom v svojih državah. Visoke stopnje skepticizma v povezavi s cepivom in naraščajoča stopnja umrljivosti so vidne posledice - takšne, ki ne odražajo desetletja komunistične vladavine, temveč več desetletij družbenih posledic propada komunizma.

* Kristen Ghodsee je profesorica ruskih in vzhodnoevropskih študij, članica podiplomske skupine za antropologijo na Univerzi v Pensilvaniji ter avtorica knjige Red Valkyries: The Revolutionary Women of Eastern Europe.

Mitchell A. Orenstein je profesor ruskih in vzhodnoevropskih študij ter politologije na Univerzi v Pensilvaniji, višji sodelavec na Inštitutu za zunanjepolitične raziskave in avtor knjige The Lands in Between: Russia vs. the West and the New Politics of Hybrid War.